Družinski sprehod po Ljubljani



Drugi del objave o našem izletu v Ljubljano

Pogled na satelitsko radarsko sliko je kazal, da se nad osrednjo Slovenijo vije močan dež. V neurju in nalivu se nama ni zdelo smiselno vozit domov, zato sva otroka pripela v sedeža in odpeljali smo se proti centru Ljubljane. Ko smo prispeli na parkirišče pred Križankami, sta že oba otroka omagala. Pogledovala sva proti nebu, kjer so se začeli viti temni oblaki, vstal pa je tudi veter. 

Iz prtljažnika sva vzela vozička, otroka dala noter in se odločila, da pičiva proti centru in se v primeru dežja zatečeva nekam pod streho, če ne drugega, bova skočila nekam na kavo. Oba otroka sta spala, midva pa sva se sprehodila najprej do kongresnega trga, nato pa do Prešernovega. Vmes so začele počasi padati dežne kaplje, a ker se ni ulilo, na Prešernovem trgu pa so ravno potekala dela, sva se odločila, da se sprehodiva do Tivolija.

Park Tivoli mi je zelo všeč in dokler sem študirala v Ljubljani, sem redko zašla tja, pa tudi Erik že celo večnost ni bil tam, zato sva se sprehodila okoli po parku, medtem ko sta otroka še vedno spala.  Tako sva izkoristila trenutke zase in za pogovor. Ko sva se začela vračati nazaj proti centru, se je najprej zbudila Neja, nato pa še Anej. Nebo nad nami je postajalo vedno bolj temno in sčasoma je začelo deževati, zato smo se zatekli v najbližjo gostilno, kjer smo spili kavo, vodo in pojedli eno tortico. 

Na srečo ni dolgo deževalo, šlo je le za krajši naliv, zato sva se z Erikom odločila, da se z otrokoma še enkrat sprehodiva do Prešernovega trga. Neja je bila že tretjič v Ljubljani, a tokrat nam je prvič uspelo priti do centra. Prav zanimivo je bilo opazovati otroka, ki sta se navduševala nad dogajanjem okoli njiju.

Sprehodili smo se do Tromostovja, kjer smo zagledali gospoda, ki je pihal mehurčke, a Neja se množici otrok, ki so se navduševali nad njimi, ni hotela pridružiti in se je le oklepala moje roke. Ker je bilo otrokoma mesto všeč in sta z navdušenjem opazovala vse okoli sebe, smo se sprehodili še do Mesarskega mostu, kjer smo opazovali Ljubljanico in ladjice, skušali pa smo narediti tudi en skupen selfie in upali, da bo tokrat uspešen, ker tisti iz živalskega vrta ni uspel, saj nisem imela dobro nastavljenih nastavitev na telefonu. Otroka sta se prav tako navdušila nad ključavnicami in Nejo smo le s težavo spravili najprej. 

Naredili smo še en hiter obhod po tržnici, kjer je ravno potekala Odprta kuhna, a nismo nič jedli, ker smo ravno prej zmazali par sendvičev. Bilo nama je kar žal, da sva čisto pozabila na Odprto kuhno, drugače bi zagotovo počakala in bi si privoščili kako dobroto tam. 

Ura je bila vedno bolj pozna, še vedno je bilo oblačno, Neja pa je bila vedno bolj navdušena nad Ljubljano, a vedela sva, da je čas za odhod, ker sta nas čakali še najmanj dve uri vožnje proti domu. Neja je sicer protestirala, saj se je lepo naspala in je bila polna energije, zelo pa ji je bila všeč Ljubljanica in spraševala je, če bi lahko šli na vožnjo z ladjico, a obljubila sva ji, da se v Ljubljano še vrnemo. Enkrat jeseni bomo spet organizirali nov izlet, ko si bomo ogledali  grad, Muzej iluzij in se peljali z ladjo po Ljubljanici.


Ni komentarjev

Opomba: Komentarje lahko objavljajo le člani tega spletnega dnevnika.