Vse ob svojem času



V vsakem obdobju otrokovega razvoja in odraščanja se mame srečujemo z določenimi komentarji. Pri nas so trenutno aktualni komentarji o Anejevem razvoju. Ali že sedi? Še že postavlja na noge? Se še vedno doji? Že je kaj hrane? 

Pri Neji sem bila na take komentarje še občutljiva, tokrat pa se na njih manj oziram, a en čisto nedolžen komentar, ki sem ga slišala prejšnji vikend, je v moji glavi sprožil kopico razmišljanja. 

Anej je trenutno star 9 mesecev. Še vedno se veliko doji, a pojé že tudi kar nekaj goste hrane. Je zelo radoveden dojenček, plazi se po vojaško, postavlja se na vse štiri, a se še ne poseda sam in prav tako se še ne postavlja na noge. Veliko časa je na tleh, kjer ima možnost raziskovanja in igranja, čeprav ima ogromno trenutkov, ko bi se nosil in crkljal pri mami.

Sama verjamem, da je treba dojenčku dati čas, da sam usvoji mejnike, da sam ugotovi, česa je zmožno njegovo telo in se razvija v svojem tempu, brez pomoči odraslih, ki bi ga učili sedeti, postavljati na noge, hoditi.

Ne morem si kaj, da ga ne bi občasno primerjala z Nejo, ki je pri njegovi starosti že plezala po štirih, se postavljala na noge in že sama sedela. Pa ne zato, ker bi se mi zdelo, da je z Anejem kaj narobe, ker ne dosega mejnikov tako hitro kot njegova sestra, pač pa me vedno znova fascinira, kako različni so med seboj dojenčki in kako napako ljudje delamo, ker jih radi primerjamo med seboj. Vsak otrok je individuum, unikat. 

V nedeljo smo bili na obisku pri Erikovih starših, ko je prišla na obisk njegova babica in ko je zagledala Aneja, kako se plazi, je komentirala, da je on že velik fant, ga dvignila, postavila na noge in rekla, ti bi se moral že tako gibati naokrog. Zavedam se, da ni mislila s tem nič slabega, niti ji ne zamerim, saj smo ji takoj vsi povedali, da še on ni na tej stopnji razvoja in da ne smemo prehitevati dogodkov, a sam dogodek mi je dal misliti, kako zelo radi ljudje pri dojenčkih pretiravamo in želimo, da bi nekaj dosegli čim prej. Kot da smo s tem osvojili ne vem kaj.

Spomnim se objav iz skupine otrok, ki so bili rojeni istega meseca kot Neja. Ko so postajali vedno večji, so mamice rade pisale, kaj njihovi dojenčki že obvladajo. Nekatere so se rade hvalile, da njihovi dojenčki pri pol leta že puzajo, govorijo ... V bistvu so kar tekmovale med sabo, od katere dojenček je prej usvojil kak mejnik in kako zelo ponosne so bile, če je bil njihov prvi. 

A ni zanimivo, kako tekmovalni smo že začetka, ko se otrok rodi? Kot da je ne vem kako pomembno, kdaj se začne otrok plaziti, sedeti, hoditi, govoriti in kateri te mejnike prej usvoji. Nič čudnega, da se to potem nadaljuje v vrtčevska leta in v čas šole, ko nekateri starši namesto otrok opravljajo naloge, samo da otrok dobi boljšo oceno in da je najboljši v razredu. Pritiski na otroke in starše se začnejo že s samim rojstvom. 

Le zakaj je tako težko otrokom pustiti, da so otroci? Da se sami učijo stvari in samo dosegajo mejnike takrat, ko so pripravljeni na njih? Nekateri prej, nekateri pozneje. 

Le kakšno popotnico sploh dajemo s tem svojim otrokom? S samo tekmovalnostjo sicer ni nič narobe, vendar le, dokler ostaja v mejah normale in ne presega zmožnosti in želja otrok. 

Anej morda pri devetih mesecih še vedno marsičesa ne obvlada in se ljudem zdi čudno, da ni ekstra hiter v razvoju, a se ne sekiram glede tega. Vem, da bo vse usvojil ob svojem času, saj se razvija kot normalen dojenček in čez nekaj let niti ne bo pomembno, kdaj je shodil, začel govoriti ipd., ampak bo pomembno le, v kakšnega človega bo zrasel. 

Ni komentarjev

Opomba: Komentarje lahko objavljajo le člani tega spletnega dnevnika.