Zakaj sem po petih tednih karantene svojemu otroku dovolila druženje z drugimi otroci?



Trenutno preživljamo 6. teden karantene in v tem času se je moje razpoloženje iz strahu pred prihodnostjo in tesnobe spremenilo v jezo in razočaranje. Na začetku sem bila zagovornica karantene, hasgtaga #ostanidoma, izolacije in distanciranja od ostalih, tudi družinskih članov, a po šestih tednih, ko se je stanje že precej umirilo, ko ne vemo več, ali se naša vlada norčuje iz nas s svojimi ukrepi oz. po njihovo "sproščajem" ukrepov, ko v bistvu sploh nimamo prave statistike obolelih, ampak pred nas mečejo kar neke številke, me že vse pošteno jezi in skrbi. Kako dolgo bomo še tako stagnirali, kako dolgo bomo še tako živeli, kako dolgo bomo še ubijali gospodarstvo in kako bo dolga karantena vplivala na naše otroke, na našo prihodnost?

V šestem tednu karantene me več ne skrbi toliko za starejše. Skrbi me za naše otroke, za našo bodočnost. Mislim, da se vsi zavedamo, da se bodo posledice karantene, sploh, če bo ta trajala še dolge tedne v poletje, kazale ne samo letos, pač pa še naslednjih pet, deset let. 

Moja otroka sta še majhna, stara dve leti in tri leta in pol. A že pri njiju opažam, sploh pri starejši hčerki, da socialna izolacija nanju ne vpliva samo pozitivno. Seveda jima je fajn, da sta ves čas doma, s svojo mamo, a oba pogrešata družbo, sorodnike, druge otroke. 

Otroku lahko razložiš, zakaj smo doma, kaj to pomeni, a kljub temu to ne pomeni, da bo otrok razumel, zakaj se ne sme družiti z drugimi otroki, zakaj ne sme videti svojih starih staršev. Zakaj ne sme steči k prijateljici, ko jo sreča na cesti, zakaj se ne sme igrati z njo.

Anej je zelo navezan name in ker živimo z mojimi starši, mu družbe ne manjka, z Nejo pa je popolnoma drugače. Pri treh letih in pol je izjemno pametna in dojemljiva punčka, ki ob omembi svojih prijateljic in starih staršev (Erikovih staršev) doživlja stisko in joče. Joče, ker ne sme na obisk, ker se ne sme igrati s prijateljicami, ker jih ne sme objeti. In ob njeni stiski boli srce mene, ki ne želim gledati svojega otroka žalostnega in razočaranega. 

Zadnji pet tednov smo se z družino skrbno držali vseh ukrepov, z nikomer se nismo družili in razen enkrat ali dvakrat na teden za obisk trgovine ali pošte doma nismo zapuščali. 

Hkrati pa sem skrbno  opazovala ljudi in dogajanje okoli sebe. Vsak dan se mimo nas vozi nešteto avtomobilov, v katerih ljudje zapuščajo občino - pa ne gredo v službo. Pri naših sosedih, ki imata sedem otrok in imajo že vsi družine, se le-ti družijo skoraj vsaj dan, vsak vikend pa imajo piknike. To je okrog 30 ljudi iz različnih občin, ki so skupaj skoraj vsak dan. Okoli nas se ljudje normalno obiskujejo, hodijo na kosila k družinskim članom, hodijo skupaj na sprehode, se na sprehodih srečujejo in pogovarjajo, sosedje in prijatelji si pomagajo pri delu in še bi lahko naštevala. Nekateri so vsak dan v trgovini, ker gredo le po eno stvar. Nekateri hodijo delat v podjetja, kjer je zaposlenih več sto ljudi. Ki zagotovo niso vseh osem ur dva metra narazen.

Priznam, da me je dogajanje okoli mene na začetku jezilo zelo jezilo. Nekateri veselo kršijo pravila, se družijo z drugimi, prirejajo piknike, medtem ko se mi držimo doma, upoštevamo pravila, hkrati pa moje dete trpi, ker ne more videti ljudi, ki jih ima rada. Jezilo me je tudi to, da smo morali ostajati doma, hkrati pa sta mama in Erik hodila delat v podjetja, kjer je zaposlenih več kot 200 ljudi. Tudi ti ljudje imajo družine, otroke, partnerje, ki so zaposleni drugje ... Kljub ukrepom je še vedno obstajala možnost, da se kateri od njiju okuži. 

In nato sem po mesecu dni karantene začela razmišljati drugače. Je res po mesecu dni zaprtja doma in minimalnih stikov z drugimi tako narobe, če svojemu otroku dovolim, da se dve uri igra s svojo prijateljico? Ker mi sreča mojega otroka ogromno pomeni, sem se odločila, da popustim in Neji dovolim, da preživi popoldne s svojo najboljšo prijateljico. Obe se zelo pogrešata, žalostni sta, ker se ne moreta videti in prepričana sem, da ima eno skupno popoldne za njiju več koristi kot škode. 

Ko sem opazovala ta dva srečna in navdušena obraza, ki so jima oči sijale kot tisoč lučk, sem vedela, da je bila odločitev prava. Dekleti sta se res zelo pogrešali in ti dve uri druženja sta jima zelo koristili. Neja je bila srečna kot že dolgo ne in še danes z nasmehom na obrazu in veseljem pripoveduje, kaj sta počeli in o čem sta se pogovarjali. 

Hashtag #ostanidoma na družbenih omrežjih zame postaja preteklost. Še naprej bomo ostajali doma, v mejah svoje občine, a navijam za to, da se določeni ukrepi čim prej sprostijo in bomo dobili možnost, da obiščemo vsaj dedka in babico, ki ju otroka nista videla že več tednov. Zagotovo pa bom v času te karantene Neji še dovolila, da bo videla svojo prijateljico, ko bo tudi njena družina za. Pa naj rečejo ljudje, kar želijo. Zame je sreča mojega otroka najpomembnejša. 



Ni komentarjev

Opomba: Komentarje lahko objavljajo le člani tega spletnega dnevnika.