Počitniška izpoved mame dveh malčkov


Letošnjih počitnic sem se po tihem bala. Neja je v obdobju trmarjenja in ugovarjanja, ko mi za vsako stvar reče ne, medtem ko je Anej čedalje bolj mobilen, vse bi rad naredil sam in čeprav večinoma rad sledi Neji in se zgleduje po njej, ga včasih zamika, da odleti v nasprotno stran in potem se jaz znajdem nekje na sredini in ne vem več, kateremu naj sledim.

Prvi teden je bil izjemno naporen. Neja je začela počitnice ravno v dneh, ko je začel pritiskati vročinski val in tako smo lahko bili zunaj le ob jutrih in večerih, preostali del dneva pa smo preživljali v hiši. Čisto se nam je spremenila rutina in vsi trije smo potrebovali kar nekaj časa, da smo se navadili na njo. Poleg tega je bil to teden, ko smo bili večinoma sami, saj je imel Erik po službi drugo delo in včasih sem komaj čakala, da bo večer in bosta otroka zaspala, da bom imela pet minut miru.

Na srečo je hitro minilo in Neja ni bila dolgo doma, preden smo se odpravili na dopust in v tistem času se je vse spremenilo. Občutek sem imela, kot da mi je z ramen padla neka gromozanska teža, vse je postalo lažje. Morda tudi zato, ker ni bilo več take vročine kot poprej in smo začeli dneve izkoriščati drugače. Več časa smo preživeli zunaj, oba otroka smo občasno vključili h kakim lažjim opravilom (predvsem Neji je bilo to zanimivo) in seveda smo se navadili na nov ritem ter se ravnali po njem.

Mesec dni nazaj še ne bi verjela, če bi mi kdo to povedal, a čez dan mi je uspelo vzeti si čas zase (pa čeprav za delo na vrtu), uspela sem prebrati dve knjigi, otroka sta se sama lepo igrala tudi po eno uro, brez kreganja in le z mojim občasnim posredovanjem. In kar mi je najbolj všeč - dneve smo uspeli preživeti brez risank. Občasno je imela Neja kako željo pogledati risanko ali poslušati kakšno pesmico, a se je hitro naveličala gledanja v ekran in se je raje igrala.

Ne bom lagala, da je vse popolno, ker ni. Še vedno pridejo trenutki, ko bi najraje znorela, zarila glavo v blazino in se zjokala, še vedno pridejo trenutki, ko me glodajo določene stvari, a ugotovila sem, da se ni vredno živcirati, ker smo potem vsi pod stresom, tako jaz kot otroka, in potem je vse bolj naporno. Čeprav imam v glavi ogromno idej, ki jih želim realizirati, čeprav želim spisati ogromno objav, urediti fotke, še celo tri videe želim zmontirati, pa se ne sekiram, če bodo blog in družbena omrežja do konca meseca bolj kot ne mirovali, saj je čas, preživet z mojima otrokoma, pomemben, želim biti z njima tam v trenutku in če bom z objavami počakala do septembra, ko bom imela dopoldneve zase, zagotovo ne bom nič zamudila.

Trenutno sem zelo pomirjena in zadovoljna, ker sta oba otroka z mano doma. Čeprav bosta šla za malce več kot teden dni v vrtec, o tem ne razmišljam veliko in tudi z njima se o tem ne pogovarjam, saj želim, da naši zadnji počitniški dnevi minejo v miru in brez skrbi.

Dejansko sem se tako navadila na to, da sta oba ob meni, da sem začela razmišljati, da bi ju še za kak mesec pustila doma. A vem, da to samo pomeni, da se bodo vsi moji načrti premaknili vnaprej in včasih z nekaterimi stvarmi ni preveč dolgo odlašati, sploh, ko jih nekaj časa že odlagaš.

Veselim se naslednjega tedna in novih pustolovščin. Za naslednji teden načrtujemo še kar nekaj doživetij, za katera upam, da bosta otroka uživala ob njih, hkrati pa želim, da so naši dnevi kar najbolj mirni, polni igre in smeha, po njunih željah in brez večjega pritiska ter sprememb pred začetkom vrtca.

Ni komentarjev