Družinski dan


Torkov dan se je po neprespani noči zame začel zelo zgodaj - že ob šestih. Neja je bila ob pol osmih naročena na sistematski  pri treh letih, po pregledu pa smo načrtovali družinski dan z obiskom sejma Agra v Gornji Radgoni, zato sem vstala bolj zgodaj kot moja družina, da v miru pripravim vse, kar bi potrebovali, da potem ne bomo v naglici še česa iskali.

Kljub  temu da sta otroka vstala le pol ure za mano, se je zajtrk zavlekel in tako smo odrinili od doma le nekaj minut pred naročeno uro. Na pregled sva šli z Nejo sami in na srečo je bil pred nami le en fantek, tako da sva hitro prišli na vrsto in pregled je v prijetnem vzdušju minil zelo hitro. 

Ker smo imeli pred odhodom v Radgono še nekaj časa, saj se je sejem odprl komaj ob devetih, smo čas izkoristili za nabavo vrtčevskih nahrbtnikov, copat in ostalih stvari, ki jih bosta otroka potrebovala. Ko smo imeli vse varno na mestu v prtljažniku, smo se odpravili proti naši naslednji postaji - Gornji Radgoni, kjer je že četrti dan potekal sejem Agra. Gre za kmetijsko-živilski sejem, ki je po navadi noro obiskan in z Erikom se zagotovo ne bi šla gužvat tja, če ne bi otroka oboževala traktorjev, živali in ostalih stvari, povezanih s kmetijstvom. Moja družina obdeluje dve njivi, zato sta večkrat vključena v kmetijska opravila, poleg tega pa je Anej trenutno nor na vse, kar ima kolesa, zato sva sklenila, da dan izkoritimo koristno in si kaj lepega pogledamo ter kaj doživimo.

Proti Radgoni smo se odpravili čez Avstrijo in že takoj po drugem prečkanju meje nas je na drugi strani pričakala gužva. Erik je postal ves nervozen, ker sovraži čakanje v avtu v koloni, Neja je ves čas spraševala, zakaj se ne peljemo, poleg tega pa nisva imela občutka, kako daleč je še do parkirišča pri sejmišču, a čakali smo zgolj kakih petnajst minut, preden so nas redarji napotili na parkirišče in smo v miru ugasnili avto ter se odpravili proti vhodu na sejem.

Vstopnice sem kupila kak teden pred začetkom na spletu, da ne bi čakali v vrsti za nakup, a na srečo so se ljudje iz avtov, ki so se prej vili proti parkiriščem blizu sejma, porazgubili, zato smo hitro vstopili in že takoj na začetku so se otrokoma zasvetile oči ob pogledu na razstavljene traktorje in ostalo mehanizacijo. 

Seveda smo morali iti najprej do traktorjev in izkoristiti priložnost, da sta otroka lahko sedela na sedežu in se pretvarjala, da vozita. Na srečo so bili nekateri lastniki dovolj prijazni, da so to dovolili, ker zadnje, kar bi si želela, bi bilo kreganje in otroški jok zaradi neizpolnjene želje.

Nato smo se odpravili naprej in se po sejmišču, skozi hale, iz ene strani do druge sprehajali tri ure, pa si še vseeno nismo vsega ogledali. Uživali smo v degustaciji izdelkov domačih podjetij, božali živali, si ogledali galop konjev, si privoščili palačinke in seveda na koncu nismo mogli mimo vožnje na vlakcu na otroških igralih. Po tem, ko smo se že tri ure sprehajali sem ter tja in ker je žgalo vroče sonce, smo bili vsi utrujeni, zato smo se odločili, da je čas za odhod domov. Pred koncem smo se še enkrat odpravili do traktorjev, nato pa zlezli v avtu in si pred odhodom domov privoščili kosili v Šparu.

Tisto popoldne sta oba otroka spala kot top dve uri, o traktorjih, ki smo jih videli, pa Neja še danes rada govori. Obisk sejma je bil zagotovo prijetna izkušnja tako za naju kot za otroka in ko bosta večja, si bomo vzeli več časa za oglede in igro - seveda v upanju, da tisti dan ne bo tako žgalo kot letos.



Ni komentarjev