Dojenje po prvem letu


Na blogu sem že velikokrat pisala o dojenju, tokrat pa bi se rada dotaknila še ene teme, ki se je še nisem dotaknila podrobneje - to je dojenje po enem letu. To nikakor ne bo strokoven članek, ker nisem pristojna za to, bo pa zapis o mojih izkušnjah in mojem mnenju o dojenju po enem letu.

15 čudovitih mesecev
Danes je Anej dopolnil 15 mesecev. Še vedno se doji. Točno toliko je bila stara Neja, ko sva zaključili z dojenjem. Njo sem nameravala dojiti najmanj leto in pol, še dlje, če bi želela, vendar je imela druga nosečnost tako slab vpliv name, da mi ni preostalo drugega, kot da počasi zaključim. Dojenje sva prekinili kak mesec po tem, ko je začela obiskovati vrtec. Najprej sem počakala, da se navadi na vrtec, nato pa sva začeli zmanjševati podoje na jutranje in večerne, dokler nisva popolnoma ukinili obeh. Večjih težav pri ukinjanju nisem zaznala. Nekajkrat je prosila, da bi se dojila, a sem ji lepo razložila, da ne in sčasoma se je navadila biti in zaspati brez dojke (dude nikoli ni imela). 

Večkrat mi je bilo žal, da je nisem dojila dlje, a žal drugače ni šlo, saj mi je bilo prvih nekaj mesecev nosečnosti zelo slabo in nekajkrat bi jo skoraj pobruhala, ko sem čakala, da spusti dojko, a na srečo se mi je uspelo izogniti se ji in sem pobruhala tla v naši spalnici. 

Ko se pričnejo kritike ...
Ne spomnim se, da bi pri njej poslušala kakršnekoli kritike, ker jo dojim po enem letu, a pri Aneju sem jih doživela že nešteto. Marsikdo je prepričan, da pretiravam, ker Aneja še vedno dojim, da bi se moral sedaj hraniti samo še s čvrsto hrano, čudno jim je, ko vidijo tako velikega otroka, da se še vedno doji.

Sicer ga ponoči ne dojim več, ker potem ne bi spala niti sekunde, a kljub vsemu ima še nekaj podojev od jutra do večera in še vedno pogosto zaspi med dojenjem. Števila podojev ne štejem, ker je odvisno od dneva. Včasih ves dan zdrži brez in se doji le za uspavanje, včasih pa pride do mene vsake pol ure in prosi "didi, didi". Odvisno od dneva, saj se v vročih dneh doji več kot po navadi. Jaz sem pa vesela, ker se še vedno doji in dojila ga bom, dokler bo hotel (in bo ustrezalo tudi meni). 

Čvrsta hrana - konec dojenja?
Oba moja otroka sta do enega leta pojedla izjemno malo čvrste hrane. Neja je imela rada makarone, sadje, palačinke, gres, a Anej je pojedel morda le malo juhe in kako sadje. Glavni vir jima je bilo na začudenje mnogih še vedno dojenje. Ker očitno velja, da ko otrok ni več dojenček, dojenje ni več sprejemljivo in bi moral jesti vse. In ta "vse" mi gre od vsega še najbolj na živce. Saj tudi odrasli ne jemo čisto vsega, kajne? Zakaj si potem otrok ne bi smel izbirati, kaj bo jedel in česa ne bo?

Aneju se je po enem letu odprlo in danes pri 15 mesecih je skorajda vse, kar jemo mi. Ni ljubitelj makaronov in sadja, rad pa ima juho, zelenjavo (še posebej svežo), meso. Neja je npr. začela jesti zelenjavo in meso pri nekje drugem letu, do takrat pa je živela bolj kot ne od prilog, juh in sadja. 

Pa saj nikamor ne moreš brez otroka
Pogosto slišim opazko, da zato, ker še vedno dojim, nikamor ne morem brez otroka in da ga ne morem nikjer pustiti v varstvu. To nikakor ni res. Četudi se otrok po enem letu še vedno doji, pa ni več dojenček, je že čvrsto hrano in brez težav zdrži nekaj ur oziroma ves dan brez mame in dojenja. Lačen ne bo, ker bo jedel, žejen ne bo, ker bo pil. 

Midva z Anejem sva bila zaradi Nejinih zdravstvenih težav že ločena več kot 24 ur, a je zdržal brez dojenja in tudi zaspal je brez. Težava je bila le v tem, da je bilo to zanj prvič in me je izjemno pogrešal, posledično pa je tudi on zbolel. A v roku enega dneva, ko sem se vrnila, se mu je stanje izboljšalo. 

Sicer je res, da je Anej ogromno v družbi moje družine in jih ima rad, a je izjemno navezan name in to se je zgodilo maja, nekaj dni po njegovem rojstnem dnevu, tako da me niti ne čudi, da je prišlo do take situacije. Sedaj pri 15 mesecih zmore več, gre lažje od mene in prepričana sem, da bi sedaj brez težav zdržal kak dan ali nekaj ur brez moje prisotnosti. 

Še sploh imaš mleko?
Ker pri nobenem od otrok nisem imela večjih težav z dojenjem, saj sta oba takoj pograbila dojko in se ogromno dojila, sem večinoma uživala v dojenju. Seveda so prišli dnevi, ko mi je dojenje presedalo, ko so me dojke neznansko bolele, ko sem se jezila, ker sem spet spala v neudobnem položaju na boku in se nisem mogla premestiti, a vedno sem se zavedala, da z dojenjem otrokoma ogromno dajem in jima tega nisem hotela odvzeti. Sploh pa ne na račun adaptiranega mleka, ki so mi ga nekatere svetovale. Pa da ne bo pomote, nič nimam proti materam, ki svojim otrokom dajejo adaptirano mleko, da zrastejo, če niso mogle ali iz kateregakoli razloga niso želele dojiti, a takih nasvetov mama, ki si želi dojiti in ima mleka na pretek, ne potrebuje niti jih ne želi. 

Eno od pogostih vprašanj, ki jih dobivam, je, če sploh še imam mleko. Moja babi, ki je v življenju dala ogromno skozi, a svojih otrok zaradi dela na njivi ni dolgo dojila, mi pogosto reče, da nimam več mleka in da se mali zgolj še crklja, a je vsakič, ko se odklopi, mleko okrog njegovih ust dokaz, da mi mleka še ni zmanjkalo.

Dojke res niso več tako napete in polne kot v prvih mesecih, a pozna se, da je otrok večji in jih prej izprazni. Maja sem bila z Nejo en dan v bolnici. Aneja sem zadnjič podojila zjutraj, preden smo šli do zdravnika in že isti dan zvečer sem imela občutek, da mi bodo dojke eksplodirale. Sicer sem jih masirala in iztiskala, a to ni bilo to. Ponoči sem težko spala, ker so me dojke bolele in naslednji dan sem komaj čakala, da pridem domov, da se Anej podoji in da mine ta pritisk. 

S septembrom gre Anej v vrtec in takrat si še želim dojiti. Tudi zato, ker je Anej izjemno navezan name, je izjemno občutljiv fantek in ne predstavljam si, da bi mu ob uvajanju v vrtec odvzela to uteho. Vsekakor si želim, da bi se dojila najmanj leto in pol oziroma dokler si bova oba želela. O dojenju po prvem letu je bilo že marsikaj napisanega in jaz verjamem, da je dojenje za malčka, ki je že pihnil prvo svečko, še vedno zelo koristno. 

Ni komentarjev