Ni mi žal, da sem bila doma



Nezadržno se približuje avgust, ko bo Neja mesec dni na počitnicah, in potem prihaja jesen in prvi septembrski dan, ko gresta oba otroka  v vrtec. Zadnje čase pogosto razmišljam o tej situaciji. O svoji situaciji. Oba otroka bosta šla v vrtec, jaz pa se bom vrgla v iskanje službe.

Zelo si želim iti delat. Ker sem doma že nekaj let in se mi zdi, da mi nekaj manjka. Manjka mi nekaj svojega, nekaj, da grem vsak dan iz hiše.

Situacija, v kateri sem bila zadnjih nekaj let, ni bleščeča. Ker se pozna, ko manjka ena plača. Ker bom na stara leta morala delati dlje, da bom nadoknadila leta, ki mi manjkajo. Čeprav sem se za prvega otroka odločila zavestno, ravno iz razloga, ker sem bila doma, brezposelnost ni bila stvar, ki bi jo lahko zlahka odmislila in potrebovala sem kar nekaj časa, da sem se ne le navadila, pač pa tudi sprijaznila s tem, da nekaj časa iskanje službe ne bo mogoče. 

Pa vendar mi po drugi strani sedaj, po drugem otroku, po toliko letih, ni žal, da nisem hodila v službo. Zakaj? Ker sem tako lahko otrokoma dala veliko več sebe, kot pa bi jima bila zmožna, če bi vsak dan hodila delat. Pa da ne bo pomote, da tukaj koga dajem v nič. Nikakor ne. Govorim zgolj iz sebe. Ker se poznam. Ker vem, kako delujem. Ker vem, kako  je bilo pred otrokoma, ko sem bila večino dneva zaradi službe odsotna. Ker vem, kako sem delovala takrat. Ker vem, kako name vpliva stres.

Potrebovala sem kar nekaj časa, dela na sebi, pogleda v sebe, da sem ugotovila določene stvari. Da se sedaj določenih stvari zavedam in vem, na kaj biti pozorna, ko otrokoma ne bom več na voljo 24 ur nas dan. 

Vem, da je čudno slišati, da se je nekdo sprijaznil z brezposelnostjo. Pa da ne bo pomote. Ne dobim niti centa socialne pomoči, zgolj otroške dodatke, ki niso zelo visoki zaradi Erikove plače, in zagotovo nisem doma zaradi "zaslužka za nič", kot so o mamah, ki ne hodijo delat, prepričani nekateri, ki se preveč ukvarjajo z življenji drugih. 

Razlog, zakaj mi po tehtnem premisleku ni žal, da sem bila doma, tiči v tem, da sem lahko ves ta čas preživela z otrokoma, da sem se jima lahko posvetila v celoti, bila tu za njiju, ko sta bila bolna, ko kaj ni bilo v redu, ko sta doživljala mejnike in se mi hkrati ni bilo treba ukvarjati še z delodajalcem, bolniško in vedno vseprisotnim stresom. Saj ne, da ni bilo stresa, tudi mame, ki smo doma, ga pogosto doživljamo, vendar sem se lahko izognila pritiskom, ki jih včasih doživljajo mame, ko morajo spet na bolniško in jim vse skupaj povzroča še dodaten stres. 

Ni mi žal, ker sem se lahko v tem času ukvarjala z otrokoma in stvarmi, ki me veselijo, ker sem lahko v tem času delala na sebi in odkrivala nove stvari o sebi. Ni mi žal, ker me je to obdobje precej spremenilo in sedaj vem, kdo sem, kaj želim in koliko sem zares vredna. Sedaj vem, da se splača boriti in za kaj se splača boriti.

Ne glede na to, kaj si kdo misli, so bila zadnja leta zame izjemno naporna in težavna, marsikatero noč sem prejokala, se presekirala, a hkrati so bila izjemno učna leta in iz njih izhajam močnejša. Vem, da tudi mene nekje časa priložnost, ki jo bom zagrabila z obema rokama.

Prepričana sem, da bom s to objavo marsikomu stopila na rep, ker točno vem, kako neprivoščljivi s(m)o Slovenci. Če je moja krava crknila, pa naj še sosedova, zakaj bi bil jaz edini v dreku? Pa mi je čisto vseeno, ker živim svoje življenje, zase in za svoja otroka in se ne rabim nobenemu opravičevat.

Stojim za svojimi besedami, zato je tudi nastala ta objava. Ni mi žal, da sem bila doma. Ni mi žal, da sem v tem času povila dva otroka, ki sta središče mojega sveta. In ni mi žal, da sem prva leta preživela z njima, ne v službi. Ne zaradi sebe, pač pa zaradi njiju.

Ni komentarjev

Opomba: Komentarje lahko objavljajo le člani tega spletnega dnevnika.