Ima 14 mesecev in še ne hodi? Kaj je narobe z njim?



"Koliko pa je star? A že hodi? Še ne? Naši so shodili še pred enim letom."

"Zakaj še ne hodi? Morala bi mu kupiti hojico, da bi ga dala noter, da bi se prej navadil hoditi."

"Ti si kriva, da še ne hodi. Sedaj je že zadosti star. Morala bi ga učiti hoditi."

"A pri teh mesecih še ne hodi? A je kaj narobe z njim?

Take in podobne nebuloze poslušam že vsaj dva meseca in pol, vse, odkar je Anej dopolnil eno leto. Po nekih svojih standardih ljudje očitno pričakujejo, da mora otrok shoditi okrog enega leta. Če traja nekaj mesecev dlje, je očitno nekaj narobe z njim, ali pa so krivi starši, ker otroka niso učili hoditi.

Priznam, da se včasih, ko pride do razvoja otroka in doseganje mejnikov, počutim, kot da se borim z mlini na veter, ko starejšim razlagam, da Anej ničesar ne zamuja, ker morda nekatere mejnike dosega pozneje kot drugi in da verjamem, da mora določene mejnike doseči sam, pa naj gre tu za sedenje, plazenje, hojo ali pa sprejetje hrane. Jaz ga lahko k temu vzpodbujam, lahko telovadim z njim, ampak naučiti oz. prisiliti ga v to, da bo čim prej shodil, ne morem in niti ne želim.

Tudi strokovnjaki priporočajo, da pustimo otroka, da shodi sam in če ga že prej vodimo za roke, mu lahko naredimo več škode kot koristi. Ko bo otrok dovolj zrel in pripravljen, bo že shodil.

Prav tako verjamem, da starši določenih stvari otrok ne učimo, ampak jih samo spoznavamo z njimi, medtem ko morajo določene stvari odkriti sami. Med to štejem gibalni razvoj (plazenje, sedenje, hoja), prehranjevanje, zadrževanje urina ... 

Se pravi, mi otrok ne učimo jesti, saj jih ne učimo žvečiti, to znajo sami, pač pa jih spoznavamo z okusi hrane, spoznavamo jih s priborom, sami pa se odločijo, kdaj so pripravljeni sprejeti hrano. Tako je bil Anej skoraj do prvega leta polno dojen, v celem dnevu je pojedel skupaj morda za pol obroka, po enem letu pa se mu je odprlo in zdaj večinoma je vse, kar jemo mi, od mesa, sadja, zelenjave, raznoraznih prilog ... 

Prav tako otrok ne učimo lulati na kahlico, pač pa se sami naučijo zadrževati urin, ko so pripravljeni, sami vedo, kdaj morajo odvajati, mi jih samo spoznavamo s kahlico in pozneje s školjko in jih usmerimo, da bodo potrebo opravljati tam in ne več v pleničko.

Tako otrok tudi ne učimo plazenja, sedenja in hoje, pač pa jih le usmerjamo, z njimi telovadimo in pazimo na pravilni razvoj, otroci pa sami usvojijo te veščine. 

Starši pa otroke učimo drugih stvari - prijaznosti, pomoči drugim, sočutja, ljubezni ... Včasih se mi zdi, da imajo nekateri starši malce pomešane pojme. Otroke učijo stvari, ki so samoumevne (če je otrok zdrav, bo shodil, bo sprejel hrano, bo govoril ...), pozabljajo pa na to, kar je res pomembno - da bo ta otrok nekoč odrasel in mi smo tisti, ki mu damo popotnico, kakšen bo v odrasli dobi.

Še dobro, da imam že kar precej trdo kožo in se me komentarji drugih ne dotaknejo več kot včasih, dodaten plus pa je tudi to, da se izobražujem in prebiram o razvoju otroka ter znam zato argumentirano odgovoriti na komentarje, ki jih dobivam.

Čeprav ima Anej že 14 mesecev, se ne sekiram. Prepričana sem, da bo že shodil, ko bo pripravljen, pa naj bo to čez mesec ali dva. Na splošno je Anej zelo gibčen otrok, izjemno hitro se plazi, nima težav s plazenjem ne po travi, ne po kamnu, ne po pesku ali kje drugje, vsepovsod bi že plezal, sam se zna povzpeti na kavč ali posteljo in občutek imam, da mu je trenutno razvijanje teh sposobnosti pomembneje kot pa učenje hoje. Sicer ob opori zelo lepo hodi, je spreten in hiter, tako da verjamem, da bo že pogruntal, kako pa kaj.

Ampak, a ni zanimivo, kako radi poudarjamo, da so otroci različni, ko pa pride do razvoja in podobnih stvari, pa jih radi postavljamo v neke okvirje? Otrok bo že shodil. Eni so pač shodili prej, drugi pa pozneje. Mamice pa moramo preslišati nepotrebne komentarje in zaupati v svojega otroka.

Ni komentarjev