Ranjena deklica v meni



Odkar sem se pridružila skupini sočutno starševstvo in prebiram članke o tej temi, pogosto razmišljam o svojem otroštvu, o svojih ranah iz otroštva, ki so me izoblikovale v to, kar sem danes in ki so krive za to, kako reagiram v določenih situacijah.

V zadnjih dneh imam občutek, da sem grozna mama. Ves čas z nečim obremenjena, vleče me na več strani hkrati in tako se ne morem osredotočiti na eno stvar, zaradi česar se dogaja, da so moje misli pogosto drugje, ko sem z otrokoma in se jima ne posvečam 100 %. 

Še posebej me moti moj odnos do Neje. Saj imava ljubeč in lep odnos, a ko ima Neja slab dan, ko joče, nič ne uboga, pogosto pritiska na neprave gumbe, jaz pa namesto, da bi zadihala in v miru krmarila skozi dan z njo, znorim in neprimerno reagiram. Nato pa imam slabo vest, ker vem, da nisem pravilno reagirala, objamem jo, se ji opravičim, a vem, da je škoda že narejena.

V zadnjih dneh sem razmišljala, zakaj je v meni tako globoka želja, da bi imela ljubeč, zaupen odnos s svojo hčerko. Da je ne bi ranila, pač pa ji nudila varnost. Ko se mi upira, ko je trmasta, se pogosto želim pogovoriti z njo, a ko me noče poslušati, ko je gluha in slepa za moje poskuse navezovanja stika, v sebi začutim nemoč in iz te nemoči se na koncu rodi jeza. Kolikokrat sem se v takih situacijah zjokala, ker nisem znala primerno reagirati. Namesto, da bi bila zanjo tu, sem si samo želela pobegniti stran.

Danes sem se začela zavedati, kakšen je razlog za to. Moj odnos z mamo. Moja mama je oseba, ki jo močno spoštujem, imam zelo rada in jo hkrati po njeni borbi z rakom občudujem. A po drugi strani se zavedam, da marsikaj, zaradi česar sem danes jaz jaz, izhaja iz najinega odnosa iz mojega otroštva.

Ljubeč in zaupen odnos s svojo hčerko si želim predvsem zato, ker kot otrok sama tega nisem poznala. Moja mama ni bila slaba mama, z očetom sta meni in bratu marsikaj omogočila, a jaz se svoje mame iz otroštva spominjam kot vase zaprte, tihe, nedostopne, pogosto jezne. Kot mame, ki sem se ji težko zaupala, ki me ni poslušala, ki sem ji morala včasih eno vprašanje postaviti večkrat in še takrat se je po navadi razjezila name, da ji težim. Svoje mame se spomnim kot osebe, s katero se nisem mogla pogovarjati o osebnih, ženskih stvareh. Svoji mami se nikoli nisem mogla zaupati o svojih najstniških težavah, o fantih, ki so me zanimali, o spolnosti ... Ko sem dobila svojo prvo menstruacijo, mi ni razložila, kaj to je, pač pa me je okregala, naj si preprosto oblečem čiste spodnje hlače. Spominjam se, da je bil oče, ko je izvedel za to, zelo jezen in je okregal mamo, nato pa mi je vse o menstruaciji razložil on. V otroštvu sem bila vedno bolj povezana z očetom, on je bil tisti, na katerega sem se lahko obrnila, ko sem potrebovala pomoč, on je bil v bistvu tisti ljubeči steber družine. V bistvu se ne spomnim, da bi mi mama kdaj v mojem otroštvu rekla, da me ima rada, medtem ko nama je z bratom to oče rekel neštetokrat.

Z mamo se danes dobro razumeva in zdi se mi, da se sedaj, ko sem odrasla, lahko lažje pogovarjam z njo o določenih tematikah. Seveda je marsikaj spremenila tudi bolezen raka dojk pred petimi leti, ki nas je kot družino precej povezala in tudi mama se je v tem času precej spremenila.

Najbolj povezana sem se z mamo počutila na začetku prve nosečnosti. Njene tako močne materinske ljubezni do mene nisem začutila nikoli prej niti več nikoli pozneje. Ona je bila poleg Erika prva, ki je izvedela za nosečnost. Ker me je kot ženska prav dobro prebrala in je opazila zgodnje simptome moje nosečnosti. Prve vnukinje se je tako močno veselila, da me je razvajala bolj, kot takrat, ko sem bila otrok.

Pa saj ji ne zamerim. Ker se zavedam, da drugače ni znala, ker je poznala le tak odnos iz primarne družine. Si pa jaz zase želim, da bi lahko to presegla in delala bom na tem, da bom hčerki nudila ljubeč, zaupljiv, varnosti poln odnos. In zato ji bom stokrat na dan rekla, da jo imam rada, zato jo bom tisočkrat na dan poljubčkala, zato bom ležala ob njej zvečer, dokler ne zaspi, zato se ne bom premaknila od nje, ko bo bolna, zato bom vedno upoštevala njene želje, poslušala njene pripovedi, jo tolažila, ko bo jokala. Ker želim, da ve, da sem tu zanjo.



2 komentarja

  1. Nobena mama ni popolna mama, vsaka pa dela to, kar misli, da je za otroka najboljše! In vsaka mama je na koncu dneva še vedno samo človek, ki na trenutke pač ne zmore več in odreagira tako kot pač odreagira. Ampak to ne pomeni, da je zato kaj slabša! :)

    Tako, kot odpuščaš ti, tako bodo odpuščali tvoji otroci. In odpuščanja jih učiš že sedaj, pa se mogoče sploh ne zavedaš! :) Sploh pa, ne pozabi, otroci so veeeeeeeeliko bolj trdni, kot izgledajo. In če otroku razložiš, da ima mamica slab dan, da ga ima zelo zelo rada, ampak da potrebuje 5 minut, da se oblaki v njeni glavi razpršijo, bo otrok to zastopil, ti pa boš še vedno najbolj SUPER mama!

    Glavo pokonci, ne poznam te, pa vem in verjamem, da imaš svoja sončka najraje na svetu! :)

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Najlepša hvala za te besede, si mi dala malce drugačen pogled na ta vidik in ja, čisto prav imaš. Bom imela vsakič to v mislih, mi bo zagotovo pomagalo, da se bom lažje umirila.
      Moja sončka pa sta moja največja ljubezen, vse bi dala za njiju. <3

      Izbriši