Ko prevladajo negativna čustva


Tretjina letanje že mimo, jaz pa nikakor ne morem priti na mirno sama s sabo. Letošnje leto se sploh ni začelo dobro in kot kaže, se v tem slogu nadaljuje. Vedno je nekaj. In jaz se nikakor ne počutim dobro. Nisem srečna, nisem zadovoljna ...

Če bi pred kratkim rodila, bi zagotovo zagnala paniko, da se me loteva poporodna depresija, ampak z njo nisem imela težav. Moja dejanska diagnoza je: jeza. V sebi nosim neko nepojasnjeno jezo, ki je ne morem pomiriti. Jezna sem na ves svet. Zadnje čase sploh nisem pravi človek za pogovor in družbo. Ali tarnam ali pa se jezim.

Dneve, ko sem bila mirna, ko sem v miru prenesla izpade, neprespane noči, nepotrebne komentarje in nasvete, prepire, lahko preštejem na prste ene roke.

Pa kako tudi ne bi bila jezna, ko pa zadnje čase ne poslušam drugega kot kritike in očitke. Da bi mene kdo za kaj pohvalil. Kje pa, to je že znanstvena fantastika. Ali se od mene stvari pričakujejo kot samoumevne ali pa me samo kritizirajo.

Očitajo mi, da sem slaba mama, ker je en otrok očitno preveč poreden in neposlušen, drugi pa preveč navezan name.

Očitajo mi, da nič ne naredim in nič ne pomagam, čeprav to ni res, a da bi mi kdo popazil otroka za pol ure. Kje pa, drugega kandidata razen moje devetdesetletne babice, ki obožuje otroka, a ni več toliko pri močeh, ni. Vedno so kaki izgovori, vedno je kaj drugega vmes. Nikoli nihče nima časa, a od mene se pričakuje, da si bom vzela čas za vse in vsakogar.

Očitajo mi, da sem slaba partnerka. Erik zato, ker se mu baje premalo posvečam, a to, da on vedno zaspi pred otrokoma, pa seveda ne bo povedal. Drugi pa zato, ker baje premalo skrbim zanj, da bi morala zanj postoriti vse, od gospodinjskimi del do varstva za otroke, on pa bi si moral vzeti čas zase, ko pride iz službe. Naj bi šel na fuzbal, malo teč, brskat po spletu ... Malo morgen, a sem samo jaz starš tema otrokoma?

Očitajo mi, da je vse, kar počnem zase, za svojo dušo in veselje, brez zveze. Da samo izgubljam čas, ki bi ga lahko namenila čemu pametnejšemu. Ker očitno jaz ne smem imeti več veselja v ničemer.

Očitajo mi, da si, ko podam kako idejo, samo izmišljujem. Ker moje mnenje itak ni pomembno. A ko raje molčim, ker se mi ne da poslušati očitkov, pa sem neodločna in nimam mnenja o ničemer.

Očitajo mi, da sem slaba oseba, ker sem se odločila za spremembo prehrane, ker jem bolj zdravo in ker si kuham posebej. Ker tako ne cenim maminega truda, vloženega v kuho in ne vem, kaj je dobro. A to, da se zaradi take prehrane, kot jo imata moja starša, nisem dobro počutila, da sem bila vedno napihnjena in da to ni prehrana, primerna za majhne otroke, saj mama večinoma kuha meso in malo zelenjave (razen kake solate), hrano pa ogromno soli in sladka, pa ni pomembno. Ker jaz nimam pojma in si sami izmišljujem.

Jezna sem. In točno vem, zakaj sem jezna. Ker se trudim biti pozitivna, razmišljati pozitivno, ker želim delati na sebi in si tlakovati pot navzgor, do sreče, potem pa me vedno, o že mislim, da mi je uspelo, ljudje okoli mene potegnejo nazaj navzdol. Ker me negativizem, nezadovoljstvo, nesprejemanje okoli mene dušijo in kot taka sem na koncu ne le grozna oseba, pač pa tudi mama.

Najbolj od vsega pa me jezi on. On, ki bi moral biti moja opora in podpora. Saj ga razumem. V službi ima ogromno dela, je pod stresom, potem pa imava doma še dva otroka in ni lahko. A edino, kar potrebujem od njega, je to, da bi mi prisluhnil. Da bi me ne samo poslušal, ampak dejansko slišal. Da bi lahko znova čutila tisto varnost in bi bila v sebi prepričana, da bo vse okej. A njega pripraviti do tega, da me bo poslušal in da mi bo zato deloma uspelo pogasiti jezo v meni, pa je spet zgodba zase. 

Ni komentarjev