Človek, kje si izgubil sočutje?


Pred nekaj dnevi sem naletela na članek o 88-letni ženski, ki je svojo boro penzijo dajala na stran, da bi obnovila hiško, v kateri živi, vendar so jo okradli in Karitas se je odločil priskočiti na pomoč, zato so zbirali prostovoljne prispevke.

Ko sem prebrala članek, so mi takoj stopile v oči solze, saj sem ob tem članku nenamerno pomislila na svojo babico, ki je istih let kot gospa, ki potrebuje pomoč. Tudi ona bi lahko bila v tej situaciji, pa ni. Presrečni smo lahko, da jo imamo. Meni in mojim otrokom je druga mama in včasih si ne predstavljam, kaj bi brez nje.

So me pa pri tem članku močno zbodli v srce komentarji. Ljudje so namesto besed pomoči pisali žaljive, nesramne komentarje. Kritizirali so ubogo žensko, da je preveč zaupljiva (kar se lahko zgodi vsakemu), jo žalili, da ji je tako prav, kaj pa ni nikoli delala, da nima pravice prositi pomoči, da so tudi drugi, ki rabijo pomoč ter zakaj njim nihče ne pomaga ...

Ob teh komentarjih sem samo obnemela. A ste vi normalni? Ljudje so čisto izgubili občutek za empatijo, sočutje, prijaznost, pomoč. 

Prav, ne pomagaj, saj te noben ne sili, a pisanje žaljivih in nesramnih komentarjev je tudi čisto nepotrebno. Svoje frustracije zlivaj na koga drugega, ne pa na ljudi, ki si tega niti najmanj ne zaslužijo.

Ok, saj razumem. Dandanes je težko. Tempo življenja je hiter. Plače niso najboljše. Ljudje delajo kot norci. Vkalupirani smo v nek sistem in ljudje niso srečni. Borijo se za vsak dan.

Vseeno, to ni noben izgovor. To nobenemu od nas ne daje pravice, da pljuva po drugem.

Žal je tako, da živimo v svetu "jaz prvi", v svetu egoizma. Vsak postavlja sebe na prvo mesto in ob vsaki stvari, ki se dogaja kjerkoli, ne samo njemu, prvo pomisli, kako to vpliva nanj. Ljudje se smilijo sami sebi, obstali so na neki točki in vedno iščejo neke izgovore, da se jim ni treba premakniti naprej.

Žalostno je, da živimo v svetu, kjer raje vidimo, da tudi sosedu krava crkne, če naša ni več med živimi. Žalostno je, da drugim ne moremo privoščiti nič dobrega in vedno sebe rinemo v situacije, tudi če z njimi nimamo nič.

Žalostno je, da ko nekdo počne nekaj, kar ga veseli in je srečen ter uspešen, mora nekdo drug potlačiti ta uspeh, ker mu zavida.

Žalostno je, da ko se ljudje trudijo, trdo delajo, se ženejo, gledajo naprej, ne dobijo pohvale za svoje delo, ker ljudje niso sposobni videti dlje od svojega nosu. 

Žalostno je, da ne znamo privoščiti ljudem, ko se jim zgodi kaj dobrega, ampak se mora vedno prikrasti zraven kak komentar "Kako se lahko le tebi to zgodi, tudi jaz si zaslužim to!"

Če si res zaslužiš, pa nekaj naredi za to, a ne? Začneš pa lahko s prijaznostjo in pohvalo!

Najbolj žalostno od vsega pa je, da v žalostnih situacijah ne znamo stopiti skupaj s prijazno besedo, ponuditi pomoč, kakršne smo zmožni, brez raznoraznih negativnih komentarjev, namigovanj in kritike. 

Ni vse v tem, kaj pa jaz. Včasih več zadovoljstva prinese izraz veselja na obrazu osebe, ki si ji pomagal, nasmeh osebe, ki si jo pohvalil, iskrica v očeh osebe, ki si jo podprl pri njenem delu. 

Vsak od nas lahko pomaga. Tudi če nima. Kajti oblike pomoči so različne. Le najti je treba tisto pravo, katere smo zmožni. 

Negativni komentarji pa ... hja, naj ostanejo tam, kjer jim je mesto, v vaših glavah. Osebe, potrebne pomoči, jih res ne potrebujejo. 

Ni komentarjev