Potrpi, prehitro mine


Zadnje čase se izogibam Facebook skupinam. Vedno, ko nekdo vpraša za kak nasvet v zvezi z dojenčki, predvsem pa z dojenjem, dobi nazaj odgovor: "Potrpi, bo že minilo! Zdaj je najlepše."

Ne, p****, ne morem potrpeti. Že nekaj mesecev nisem spala več kot pol ure v kosu in pomanjkanje spanca zelo negativno vpliva na mojo razsodnost.

"Potrpi, mine" ni odgovor, ki ga želi slišati mama, ki se že nekaj časa ni naspala, ker se njeno dete zbuja na pol ure in je stalno priklopljeno na dojko.

"Potrpi, mine" ni odgovor, ki ga želi slišati utrujena mama, ker jaz potrebujem spanec ZDAJ, DANES in ne čez 10 let, ko bosta oba otroka v šoli (in spet ne bom spala zaradi drugih skrbi). 

"Potrpi, mine" ni odgovor, ki ga želi slišati mama, ki se je naveličala dojenja, saj bi raje slišala KONKRETNE nasvete, kako prekiniti z dojenjem.

PREKINITI z dojenjem? Pa ni tvoj dojenček star šele 8,5 mesecev? 

Naveličala sem se dojenja. Nikoli si nisem mislila, da bo to kdaj priletelo iz mojih ust, ampak poln k* imam dojenja. 

Pa ne dojenja čez dan. Takrat ga z veseljem podojim, ko je lačen. Ampak dojenja ponoči. Vrh glave ga imam.

Moje dete namreč nima dude. Ker je nikoli ni maral, sedaj pa ga ne mislim začeti navajati na njo.

Za razliko od Neje je Anej noč prespal le nekajkrat pri dveh mesecih, drugače pa se je vedno zbujal (vsaj enkrat). Pri nekje štirih mesecih se je začel zbujati od dvakrat do trikrat na noč.

Dojenje leže je zakon. Takrat se je priklopil na dojko in skupaj sva zaspala nazaj.

Na začetku decembra pa se je začela vojna z zobmi (vojna zato, ker so mu rasli kar štirje zobki naenkrat, ogromno je prejokal in malo spal). Takrat se je začel zbujati vedno pogosteje, sredi decembra kar na eno do dve uri. 

Ok, nekako sem še zdržala. Sem pač mislila (in upala), da bo hitro minilo. Zobki so en za drugim prikukali na plan, a zbujanju ni bilo konca.

Dokler ni konec decembra zbujanje preraslo v jok. V glasen, histeričen jok - med spanjem. Ne pestovanje, ne crkljanje ni pomagalo - morala je biti dojka. 

Potem je na začetku januarja zbolel in od vročine ponoči spal malce dlje. Ko pa je antibiotik prijel, se je začelo novo obdobje zbujanja, zahtev po dojenju in maminega nespanja.

A sem omenila, da mu spet rastejo zobki. Šest jih že ima in kot kaže, so na pohodu novi. 

Zaenkrat je videti, da mu rasteta dva zgoraj in tudi spodaj se nekaj kaže, tako da niti ni čudno, da tako joka ponoči. Spi dobesedno na meni in ko se samo malo premaknem, da bi se bolj udobno namestila, se že zbudi in joka. Bog ne daj, da bi šla na WC. Njegovo dretje zbudi še Nejo in Erika.

Poskusila sem, da bi ga z nošenjem uspavala nazaj - ne pomaga, ker se ne pomiri. Namesto dojke sem mu hotela ponuditi čaj - niti ga ne sprejme. Poskusila sva tudi tako, da bi ga Erik uspaval nazaj - joče, dokler ne čuti ob sebi mame. 

Dojka je zakon! Podnevi za hranjenje in ponoči za crkljanje.

Dokler te dete ne začne gristi. A sem povedala, da ne grize? Zgrabi dojko, stisne svoje ostre zobe, potem pa mi nameni najbolj nedolžen in vesel nasmeh na svetu. 

Drago moje dete, obožujem te, a počasi imam dovolj zbujanja na pol ure, dojenja in spanja v enem in istem položaju.

Ne, danes se še ne bova odvajala od nočnega dojenja, to imam v planu tam okrog enega leta, toda januar nam ne prizanaša z boleznimi in jamranje je trenutno moj number one hobi, nočno dojenje pa mi gre na živce, zato sem morala dati to ven iz sebe. Ker rabim samo eno noč spanca. Samo eno noč, v kateri bi spala vsaj 3 ure v kosu.

Torej, drugič, ko kdo vpraša za kakšen nasvet, ga daj, če ga imaš, če ne, pa raje napiši "Mamica, naredi, kot tebi najbolj ustreza." "Potrpi, mine" je f****** slab nasvet in ga ne potrebujem. Zakaj? Ker se zavedam tudi sama, da bo enkrat vse minilo, da ne bo noben na joški do faksa, vendar jaz življenje živim sedaj in rabim rešitve za sedanjost, ne za prihodnost. 

Ni komentarjev