Blog o materinstvu, lepoti in vsakdanjih stvareh

sobota, 29. december 2018

Preveč vsega


Neskončno sem se veselila decembra in praznikov ter Erikovih prostih dni, a sedaj, ko so ti dnevi končno tu, komaj čakam, da minejo. V zadnjih dneh smo bili vsi štirje neizmerno tečni, otroka oba jokava, željna pozornosti, midva pa živčna in napeta, skregala pa sva se za vsak drek. 

Aneju so v nekaj dneh pred božičem zrasli kar trije zobki, zato je bil v tem obdobju precej jokav, slabo je spal tako ponoči kot podnevi, in čez dan je hotel biti večino časa v mojem naročju. Neja je zadnji teden pred božičem postala še bolj trmasta, ni več hotela iti v vrtec, v bistvu se sploh nisi več mogel nič zmeniti z njo, in tudi ona je imela dneve, ko je samo jokala. Nekaj časa sem to pripisovala ljubosumju na bratca, a pozneje ugotovila, da je verjetno decembrsko dogajanje pripeljalo do njene izgorelosti. Decembra so veliko ustvarjali v vrtcu, ustvarjali smo mi doma, vsak dan smo opravljali naloge iz koledarja, hodili na predstave, obiskal jo je Miklavž (doma in v vrtcu), bili smo na obdarovanju Božička (v organizaciji Erikovega podjetja in vrtca), pekli smo pogače ... Na koncu je bilo to vse skupaj preveč za dve in pol leti starega otroka, ki še itak večino časa razmišlja samo o igri. 

Obljubila sem si, da bodo dnevi pred božičem mirni in se bo lahko čim več igrala, a na koncu sem bila čisto preobremenjena s tem, kaj še moram narediti, in poslušanjem, da iz mene itak nikoli ni nič in morajo vsi drugi vse postoriti sami. Ker je, ko imaš otroka, ki mu izraščajo zobki in podnevi ne spi ter bi bil ves čas ob tebi, res preprosto spucati hišo od vrha do tal, pripraviti vse za božično praznovanje (ker ima ravno na božič moj oče rojstni dan) ter speči še ne vem koliko vrst pogač. Da o tem, da je mojo pozornost potrebovala tudi Neja, ne govorim. 

Po drugi strani sva zaradi nasprotnih pričakovanj trčila tudi midva z Erikom. V zadnjih dneh je preživel veliko časa z otrokoma, veliko več, kot je navajen, in prav vidi se, da mu je bilo vsega preveč. Nenehno ukvarjanje z otrokoma zahteva polno energije in prilagajanja in biti od jutra do večera z otrokoma je popolnoma drugače, kot ko ju vidi le nekaj ur na dan in še takrat večino časa preživita z mano in drugimi. 

V božično vzdušje sem zapadla šele teden dni pred božičem, a prav tako hitro, kot je prišlo, me je tudi minilo. Letos sem pogledala le en božični film - in še to dan po božiču. Nekaj božičnih pesmi sem ujela na radiu, a predvajala si nisem nobene. Le en večer sva si z Nejo zavrteli božične pesmi na otroškem kanalu, potem pa ji je bilo dovolj. Fotkali smo se, a večinoma časa smo bili tečni in še zdaj ne vem, kako nam je uspelo posneti nekaj res krasnih fotk, ki niso samo "postavi se in poglej v kamero", ampak izražajo tudi našo povezanosti in ljubezen. Enkrat smo se celo šli fotkat k mojemu sosedu, ki je imel postavljeno božično sceno. Ko smo se vrnili z božične predstave, sta bila oba otroka nasmejana in razpoložena, zato smo na hitro pojedli kosilo in se odločili, da skočimo posnet nekaj fotk, a dokler smo se uredili in uspeli odpraviti, sta oba otroka postala utrujena in nista hotela sodelovati. 

Cele praznike se je zdelo, kot da se praznični hrup nikakor noče poleči - in to ne tisti iz trgovine, ampak "sorodniški". Od božiča do včeraj smo bili ves čas bombandirani z obiski. Če nismo mi koga obiskali, pa se je kdo ustavil pri nas. Moj oče je na božič praznoval rojstni dan, dan pozneje god in veliko sorodnikov ter prijateljev ga je prišlo pozdravit. Vmes smo šli še mi obiskat nekaj sorodnikov in prav vidi se, da je otrokoma že vsega preveč. Pa še niti nismo obiskali vseh, ki nas želijo videti.

In na novo leto jovo na novo. Že nekaj let je tako, da gremo na novo leto mi okoli voščit našim sorodnikom (ker oni pač pridejo k nam za božič). Odkar imava otroke, pa hodiva z Erikom še k njegovim sorodnikom. Saj z Nejo nekako še gre, ker je izjemno prilagodljiv otrok, a Anej je popolnoma drugačen in vsaka vožnja je kot bitka z mlini na veter - jok od doma do končne postaje, zato sva oba z Erikom živčna že, preden sploh sedemo v avto. Res razmišljam, da bi letos ostali doma in srečno novo leto vsem zaželeli z SMS-om. 

Ko me kdo vpraša, kje bom praznovala silvestrovo, je moj odgovor logičen - doma. Srečna, če bom preslišala pokanje in bom uspela spati vsaj dve uri v kosu. Vem, da bova z Erikom spet poslušala, kako lahko prespiva polnoč, odštevanje in pokanje, a zame je silvestrovo navaden dan kot vsak drug. Osebno mi veliko več pomenijo rojstni dnevi mojih otrok in druge obletnice. Nekateri seveda izkoristijo vsako priložnost za pijančevanje, a meni je, odkar imam otroka, najpomembnejše, da se zjutraj ne zbudim mačkasta - od nespečnosti. Resda se bo zamenjala številka na koledarju, resda se bo začel nov mesec, novo leto, a zame se bodo dnevi nadaljevali kot doslej. 

Upam le, da bo leto 2019 boljše kot letošnje, ker letos res ni šlo nič po načrtih. 
SHARE:

Ni komentarjev

Objavite komentar

Blogger Template Created by pipdig