Pomanjkanje motivacije



Veseli december je tu, moji načrti za ustvarjanje, pisanje bloga in aktivnosti pa se podirajo kot hišica iz kart. Ne vem, kaj se zadnje čase dogaja z mano, ampak primanjkuje mi motivacije na čisto vseh področjih. 

Za december sem planirala praznično obarvane objave za vsak drug dan. Deset dni je že mimo, jaz pa pišem šele drugo objavo in še ta ni povezana s prazniki. Idej ne zmanjka, imam jih ogromno, a nekako se  ne morem spraviti k njihovemu uresničevanju. Še manj pa k pisanju. Kot da je moja glava prazna in ne najdem pravih besed, s katerimi bi pospremila uresničitev ideje. 

Prav tako sem načrtovala, da bom začela decembra telovaditi vsaj dvakrat na teden. Od poroda je minilo že sedem mesecev in počutim se pripravljeno, da se začnem malce bolj aktivno gibati. Seveda kam dlje od daljšega sprehoda nisem prišla.

Pa saj ne, da cele dneve posedam in ne delam nič, a nekako se mi zdi, da čas odleti mimo mene prej, kot mi uspe narediti vse, kar imam v načrtih. Dopoldne se posvečam Aneju, ki je ravno v obdobju učenja plazenja in izraščanja zobkov in kot tak zelo željan pozornosti. Že skoraj dva meseca uvajava gosto hrano, začela sva tudi z zajtrki in ker se trudim, da bi mu pripravljala raznolike in zdrave obroke (uvajava po metodi blw), se mi zdi, da pol dopoldneva zapravim za kuhanje (in uspavanje).

K pomanjkanju motivacije svoje doprineseta tudi utrujenost in pomanjkanje spanja. Če se ne budi en, se budi drugi otrok. Vsi štirje se stiskamo na postelji in tako čutim vsak premik obeh otrok. Mali itak spi skorajda na meni (dojka je zakon!), Neja pa zaspi pri Eriku in se ponoči počasi seli od njega do mene oz. mojega vzglavnika.

Pa saj ni vse tako črno. Čeprav pogrešam blog, pa ne pogrešam preveč družbenih omrežij. Facebook prečekiram dnevno, po navadi zvečer, saj se na mojem feedu zadnje čase pojavlja ogromno zanimivih idej za ustvarjanje v teh prazničnih dneh, na Instagram pa pokukam le tu in tam ter pogledam kakšen story. Pravo olajšanje, ko nisi obremenjen s tem, da moraš videti vse, kar kdo objavi in takoj lajkati.

Ugotavljam, da odkar sem bolj sproščeno pristopila k blogu in objavljanju na družbenih omrežjih (ko bo, pač bo), se počutim boljše in manj obremenjeno. Popoldan, ko se Neja vrne iz vrtca, pospravim telefon in se ukvarjam z otrokoma. Včasih kaj ustvarjamo, včasih se le igramo, včasih gremo kam na sprehod ...

Tudi Neja uživa na polno. Po poškodbi noge je Erik na prisilnem počitku in tako z nami vsak popoldan. Vidi se, da otrokoma noro paše, da sva oba z njima in se z njima ukvarjava. Sicer kako popoldne preležimo pred filmom in risankami, ker se nam nič ne da, a večinoma vsak dan počnemo kaj zabavnega in Neja noro uživa v ustvarjanju (še posebej s tempera barvami), jaz pa sem srečna, ko opazujem njeno vnemo. Če bi ji pustila prost dostop do temper, bi pobarvala vse stene v hiši, bila pokonci do polnoči, pa ji verjetno še ne bi bilo dovolj.

Čeprav mi manjka motivacije za načrte, ki sem jih naredila za december, sem se prepustila toku dogodkov, prepustila sem se, da me vodita otroka in njune želje in priznam, da mi je lepo videti, kako srečna in zadovoljna sta, ko se z Erikom popoldan posvetiva le njima.

Motivacija pa ... hja, saj enkrat že verjetno pride nazaj ...


Ni komentarjev