Blog o materinstvu, lepoti in vsakdanjih stvareh

četrtek, 01. november 2018

Slavimo življenje



Danes je dan mrtvih, meni osebno eden najmanj ljubih praznikov. Pa ne zato, ker v moji družini še ne bi bilo umrlega ali ker se jih ne bi spominjala, pač pa zato, ker mi gre norija ob tem prazniku izjemno na živce.

Že teden dni prej se začne norenje ob tem prazniku. Že teden dni prej vidiš na pokopališčih toliko ljudi, kot prej ne celo leto. Ker je treba očistiti grob, odstraniti travo, urediti okolico groba, prižgati deset sveč in bog ne daj, da jih ima sosed enajst, ker je potrebno potem dodati še dve sveči, da jih bo ja več kot na sosednjem grobu, na grob pripeljati največjo, najlepšo in najdražjo ikebano ter tri šopke rož, za vsak slučaj. 

In potem se prvega septembra ob treh začne modna pista. Ki ni slovesnost, namenjena spominu na mrtve, pač pa čas za opazovanje in obrekanje. Kdo stoji pri čigavem grobu, kdo je komu prižgal svečo, koliko sveč gori na katerem grobu, kdo ima najlepšo ikebano, kdo je kako oblečen, kdo je tisti moški, ki stoji ob sosedovi Micki, kaj Franckova Štefka je že spet rodila, pri Horvatovih pa babica sama stoji, ti nevzgojeni in nespoštljivi mladi, le kako so jo lahko pustili samo ...

Toliko se poudarja spoštljivost do mrtvih, ki se po mnenju nekaterih izkaže samo s prižigom svečen (bog ne daj, da te ni ta dan ob grobu), kaj pa spoštljivost do živih? Kaj ti pomaga, da prvega novembra prižgeš 10 sveč umrlemu sorodniku, če pa ne znaš spoštovati in biti prijazen do bližnjih, ki so še živi, če jih obrekuješ, si nesramen ali pa jih po možnosti obiščeš enkrat na leto, ker se ti ne da ukvarjati z njimi. 

Danes se nismo šli poklonit na grobe sorodnikom, ki jih ni več med nami, danes smo se jih le spominjali. Poklonili se jim bomo, ko se ta norija malce poleže, ker ne potrebujem gledalcev, ki bi ocenjevali, koliko sveč sem prižgala in bi me vlačili po zobeh. V bistvu sem z otrokoma na pokopališču vsak teden, saj pelje mimo njega potka, ki je pogosto del naše poti med sprehodi in vsake toliko se ustavimo ter zalijemo rože na grobu. Prav je, da ta praznik obstaja, a ne potrebujem ga, da bi se spominjala in častila mrtve, saj to lahko počnem tudi ob kateremkoli drugem dnevu. Na svoj način. In to ni nujno prižig sveč, pač pa brskanje po albumih in spominjanje lepih trenutkov, ki sem jih preživela z umrlimi. 

Mi smo danes raje slavili življenje. Življenje, ki na svet pride z majhnim novorojenčkom in raste. Naš najmlajši je namreč danes praznoval šesto mini svečko. Pred šestimi meseci je pokukal v naša življenja in posijal kot sonce. Kljub spoštovanju do vseh mrtvih na ta dan res nisem hotela z njim hoditi naokoli po pokopališčih, ampak smo se raje doma družili in se imeli lepo. Ker so trenutki, ki jih preživljamo skupaj neobremenjeno, redki in smo jih hoteli izkoristiti na polno. Glede na to, da sem Neji ob polovici leta spekla torto, sem jo morala tudi Aneju, a posladkali smo se le ostali družinski člani, najmlajšega pa bo to čakalo ob prvi svečki. Ko bomo spet slavili življenje. 

SHARE:

2 komentarja

  1. Se ne bi mogla bolj strinjati! Se mi pa zdi, da se za norija vseeno vsako leto bolj umirja. Še posebej se to vidi v številu sveč, ki jih je vedno manj, ampak še vedno absolutno preveč. Jaz se npr na pokopališču sploh ne morem zbrati in misliti na svoje stare starše. To dosti lažje naredim doma, kjer smo se dejansko družili in ko me kaj spomni na njih. Čestitke Aneju! :)

    Janja | https://seekingwonderful.wordpress.com/

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Jaz sem tudi letos opazila, da je bilo sveč in vsega manj, tako da super glede tega.
      Mi se pogosto pri kosilu pogovarjamo o tistih, ki so umrli in mislim, da je to dosti več vredno kot se prvega novembra pokazati na pokopališču.
      Hvala. <3

      Izbriši

Blogger Template Created by pipdig