Blog o materinstvu, lepoti in vsakdanjih stvareh

sreda, 31. oktober 2018

Zanič mama



Oktober se zaključuje, moj projekt blogtober pa je zastal nekje na sredini. Na žalost se je sredi meseca nabralo čisto preveč stvari in na koncu mi ni preostalo drugega, kot da blog postavim nekaj časa na drugi tir in se posvetim drugim stvarem. 

Občutek sem dobila, da moje želje niso bile v skladu z željami drugih, moje potrebe neskladne s potrebami drugih in vsi so samo nekaj pričakovali od mene, brez da bi me kdorkoli vprašal, kako sem in kaj potrebujem. Še moje telo se je začelo upirati in vedela sem, da moram nečemu reči stop, preden na polno zbolim. 

Hkrati so ob napornih dneh postale naporne še noči, saj se je Anej zaradi izraščanja zobkov začel buditi pogosteje, nekaj pa je začelo mučiti tudi Nejo (občutek imam, da ji rastejo petice), saj se ponoči zbuja in sili k nam v posteljo. Tako ponoči hodim od enega do drugega otroka in vmes lovim spanec ter samo molim, da bosta zjutraj spala do budilke. 

V nedeljo so mi ob ogledu drugega dela filma Mamma Mia po obrazu tekle solze. Globoko v sebi sem vedela, da to niso solze zaradi filma, pač pa gre iz mene ven vse, kar se je v meni nabiralo v zadnjih dneh. Čisto pomanjkanje podpore, nerazumevanje, pričakovanja, da bom povsod zraven, želja biti z otroki, občutek, da ogromno zamujam ... Hotela sem, da bi tudi drugi razumeli, da gospodinjstvo in ostala opravila niso tako pomembni kot moja otroka, ki me potrebujeta, a vedno naletim na gluha ušesa. Včasih me iskanje ravnotežja med enim in drugim čisto potre.

Zadnje čase imam občutek, da mi na področju materinstva popolnoma spodleteva. Anej veliko joka in želi biti v naročju, Neja na veliko trmari in me ne posluša, jaz pa sem na koncu na robu z živci in bi se najraje skriva v temen kot in zajokala. Nočem biti mama, ki bi otroka vzgajala s trdo roko, a včasih se sprašujem, če grem v svoji želji, da bi otroku dovolila biti otrok, predaleč in moja vzgoja meji že na permisivno. To, da stalno poslušam neke kritike in pritožbe, kako zanič je moja vzgoja, kako Neji dovolim preveč, kako samo razvajam Aneja, ker je toliko v naročju, moje počutje samo slabša. 

Ne dovoli ji, da hodi sama po stopnicah, ne dovoli ji, da spleza sama na stol in se usede, ne dovoli ji, da hodi sama po pločniku brez da bi te držala za roko, ne dovoli ji, da si sama izbere, kaj bi jedla, ne dovoli ji, da bi se sama oblačila, ker predolgo traja, ne dovoli ji, da si zmišljuje, s čim bi se igrala in s čim ne. Včasih imam občutek, da pozabljajo, da otrok raste, da je vedno večja, vedno bolj spodobna in da jo je treba spodbujati k samostojnosti. Seveda to zahteva ogromno potrpežljivosti, čakanja, prilagajanja, kar pa enim ne paše, saj bi vse radi po liniji najmanjšega upora. 

Zdi se mi oziroma vem, da otroka prav čutita moje počutje, čeprav ga skušam skriti za nasmehom, saj sta ob mojih slabih dneh še napornejša in zahtevnejša. Čeprav točno vem, v kakšno smer bi rada šla z njuno vzgojo in katere okvire bi rada prestopila, katerih napak ne bi rada ponavljala, se mi včasih zdi, da se borim z mlini na veter in izgubljam bitko, saj stojim sama na svojem bregu. 

Neprespane noči, moje počutje, stalno kritiziranje, občutek pretežke glave ... Zadnje čase sem zanič mama. Reagiram prehitro, prenaglo in o dihanju, o katerem sem pisala v eni prejšnjih objav in ki mi je sedaj tako dobro pomagalo, da se nisem prenaglila, ni niti duha in sluha. Vse, kar si želim, pa je le ena prespana in mirna noč, da se zjutraj zbudim s trezno glavo. 

SHARE:

Ni komentarjev

Objavite komentar

Blogger Template Created by pipdig