Blog o materinstvu, lepoti in vsakdanjih stvareh

torek, 16. oktober 2018

Neodložljiv dojenček


Danes je spet eden tistih dni, ko sem neskončno vesela in hvaležna, da otroka spita. Sicer smo potrebovali uro in pol, da sta zaspala in sta mi med uspavanjem popila vso energijo (predvsem Neja, ki je začela Aneja ravno, ko je zadremal, udarjati po boku in ga je zbudila), a končno imam pet minut zase.

Oba moja otroka sta velika carteka in oba potrebujeta veliko bližine. Podobno kot Neja je tudi Anej dojenček, ki bi bil ves čas v naročju, ki večino časa potrebuje ob sebi družbo in zato pogosto joka, ko ga odložim na igralno podlago, da bi kaj postorila. Sicer ima obdobja, ko se zaigra sam, ko raziskuje igračke in se kobaca, a najbolj vesel je, ko je nekdo ob njem. Anej je neodložljiv dojenček in tudi Neja je bila kot dojenčica taka. Sicer sta bila oba do nekje drugega meseca precej mirna dojenčka, predvsem Anej je malo jokal in z uspavanjem ni imel težav, a ko sta se začela zavedati sveta okoli sebe, sta potrebovala več bližine kot prej. 

Današnji dan je bil poln jokanja, crkljanja in nošenja. Eden tistih dni, ko nimam niti dveh minut, da bi skočila na stranišče. Začelo se je dopoldne z Anejem, ki se nikakor ni želel zaigrati sam, pač pa sem morala biti ves čas ob njem in še to se je zaigral le za pet minut, preden me je žalostno pogledal in zajokal. Tako je večino dopoldneva preživel v mojem naročju. Na srečo mi je moja babica v veliko pomoč in ga pogosto crklja, da lahko skočim na WC ali kaj popit. Le kaj bi brez nje?

Bil pa je tudi eden tistih dni, ko voziček ni nikakor pripomogel k uspavanju in sem ga na poti v vrtec po Nejo več nosila kot vozila. Po Nejo mi je lažje hoditi z vozičkom kot z nosilko, saj imamo do vrtca okrog 20 minut hoje (ki z otrokom traja dlje), njej pa se včasih ne da hoditi in se raje vozi na rolki. Na poti iz vrtca domov je Anej zaspal, a se je čez pol ure zbudil slabe volje in spet je bila najpomembnejša mamina bližina.

Trenutki, ko je bila Neja neodložljiva, ko je bila v budnem stanju ves čas v naročju, so bili izjemno naporni in čeprav mi je z Anejem po eni strani lažje, pa mi je naporneje z vidika, da imam dva otroka in da si tudi Neja zasluži mojo pozornost in skoncentriranost samo nanjo. 

V takih dneh mi je v veliko pomoč nosilka. Pri Neji je nisem imela in je niti nisem pogrešala, tokrat pa si ne predstavljam več, da bi bila brez nje. Ko Anej noče biti v vozičku ali se igrati na tleh, ga dam v nosilko, da lahko kaj postorim ali preživljam čas zunaj z Nejo. Tudi na sprehod gremo včasih tako in ko zaspi, mu dam kapuco na nosilki čez glavo, da mu med spanjem ne opleta sem ter tja. Res sem vesela, da sem jo kupila, saj mi je olajšala nošenje dojenčka, ki ima pri petih mesecih že 72 cm in 9 kg. Vzela pa sem Bobo 4G (kaj več o njej pa v posebni objavi). 

Kljub napornim dnevom pa moram priznati, da mi na trenutke paše, da lahko stiskam svojega dojenčka k sebi, ga poljubljam na mehka lička in držim v naročju, ko spi. Prehitro gre čas, prehitro rastejo in prehitro mine čas, ko se želijo crkljati z nami ves čas. Resda je izjemno naporno, a enkrat mine. 

Utrujenost pa ... Hja, je del življenja vsake mamice. Resda ne spim veliko, saj se Anej ponoči nekajkrat zbudi, a večeri, ko imam čas zase, ko lahko v miru počnem stvari, ki me veselijo, so zame vredni zlata. 

SHARE:

Ni komentarjev

Objavite komentar

Blogger Template Created by pipdig