Blog o materinstvu, lepoti in vsakdanjih stvareh

ponedeljek, 01. oktober 2018

Naše poletje


Poletje je vzelo slovo tako vremensko kot tudi koledarsko, jaz pa se z nasmehom oziram nazaj v poletne dni, ki so bili naporni, a hkrati izjemno čudoviti. Zaradi vročine nikoli nisem imela preveč rada poletnih mesecev, a letošnji bodo zagotovo eno mojih najljubših. Dnevi z mojima dvema sončkoma so bili preprosto nepozabni.

Julija je Neja hodila še v vrtec, popoldnevi med tednom pa so bili rezervirani za dogodivščine doma. Po navadi smo pred soncem skrivali v senci, saj Aneju vročina ni najbolj pasala, Neja pa je uživala v bazenu, na gugalnici ali toboganu. Vikendi so bili rezervirani za obiske. Poletni vikendi so zapolnjeni s pikniki, saj ogromno sorodnikov praznuje rojstne dneve, slavijo pa se tudi proščenja. Tako smo bili vsak vikend v juliju nekje na praznovanju.

Konec julija je Neja začela počitnice in prvi teden sem mislila, da se mi bo odpeljalo. Imeti oba otroka doma ves dan, medtem ko je Erik vsak dan delal po 12 ur, za nameček pa je bila mama na zdravljenju v Dobrni, ni bilo lahko. Ne samo z vidika organizacije, tudi z drugih vidikov, a pustimo zdaj to, smo preživeli. Največje borbe sem imela z Nejinim uspavanjem čez dan, saj doma zaspi samo v vozičku, in usklajevanjem med Anejevo potrebo po dojenju in bližini ter Nejinimi željami po raziskovanju, a kmalu smo se navadili in konec avgusta smo bili že tako utečena ekipa, da mi je bilo kar težko, da je Neja šla nazaj v vrtec.


Prvi vikend avgusta smo odšli na vikend oddih v Dobrno. To so bile naše prve skupne družinske počitnice, in čeprav je bilo naporno, smo se imeli super in je prehitro minilo. Neja je neizmerno uživala v čofotanju in na igralih v Zdraviliškem parku, Anej pa je prvič namočil noge v bazen in si malce oddahnil od vročine, saj je bilo v parku kljub vročini vzdržno tudi sredi dneva.

Jaz pa sem med tem vikend oddihom ugotovila, da dojenje v javnosti ni nič slabega in da te tam nihče čudno ne gleda, če dojiš. Kljub temu da so bili v Dobrni večinoma upokojenci z vnučki, nekaj pa tudi družin, nisem naletela na niti eno slabo izkušnjo oz. obsojajoč pogled, ker sem Aneja dojila vsakič, ko je bil lačen (pa naj je bilo to na bazenu, v parku ali v gostilni med kosilom). Očitno je pri nas čisto drugačna miselnost, kajti takoj, ko smo se vrnili, me je začelo stiskati pri srcu vsakič, ko smo bili kje v javnost in je Anej postal lačen, saj sem takoj začela iskati skrite kotičke, da bi ga lahko podojila v miru, brez obsojajočih pogledov in mrmranja.


Ko smo se vrnili domov, smo hitro padli v neko rutino, saj so bili dopoldnevi namenjeni pospravljanju in kuhanju, popoldnevi pa družini in čim kvalitetnejšemu preživljanju skupnega časa. Teden je hitro minil, v nedeljo pa je šla Neja za tri dni na počitnice k babici in dedku (Erikovim staršem). Ko sva jo oddala pri njej in se odpravljala domov, nama je samo na hitro pomahala in se sploh ni več ozirala na naju. Moram reči, da me veseli, da nima težav s tem, da bi prespala kje drugje oz. da bi silila domov.

Ker  Neje nekaj dni ni bilo doma, sem mislila, da bom imela več časa za Aneja, a sem se pošteno uštela, saj sem se od nedelje do torka posvečala organizaciji proščenja ob Velki meši, tj. Marijinem vnebovhodu, ki je pri nas velik praznik. Tako se delala domač rezanec za juho, hodila po nakupih, pospravljala po hiši, pripravljala prostor ...


V nedeljo je Neja praznovala svoj drugi rojstni dan. Teden dni prej smo opravili fotkanje ob njenem rojstnem dnevu, na veliko ga pa praznovali nismo, saj je bilo veliko najbližjih sorodnikov na morju. Smo pa na torto povabili tiste sorodnike, ki so bili doma.

Spekla sem eno preprosto biskvitno torto z mascarpone kremo, ki zna biti odlična, a tokrat sem se odločila dati ananas, ki pa je bil bridek in je pokvaril okus celotni torti. Mi je bilo kar težko, a slavljenke torta (začuda) ni zanimala, saj se je čisto zaposlila z darili, ki jih je prejela.


Naslednji dan smo nenačrtovano pičili na morje, ker smo dobili možnost kampirati z Erikovimi starši v Ankaranu. Neja je na morju neznansko uživala, Anej pa malce manj, saj mu je bilo prevroče, a vsaj v vodi mu je bilo zelo všeč. Kampiranje se je super obneslo, saj smo spali v prikolici, noben od otrok pa s spanjem ni imel prevelikih težav. Te kratke dni smo hoteli čim bolj izkoristiti, zato smo se veliko kopali, bili pa smo tudi na izletu v Portorožu, Piranu in Kopru.

Naše kratke počitnice na morju pa so bile v znamenju "prvič" - po dolgih sedmih letih v zvezi sva bila z Erikom prvič skupaj na morju (po navadi sva vedno hodila v toplice),  prvič smo bili skupaj kot štiričlanska družina, otroka sta se prvič kopala v morju, prvič smo tudi kampirali.


Ko smo se vrnili domov, nas je čakal kup buč za počistiti, začeli pa smo se pripravljati tudi na krst. Prvo septembrsko nedeljo je Anej prejel svoj prvi sveti zakrament, naslednji dan pa se je Neja vrnila v vrtec.

Prvi teden je bil naporen, saj je Neja ob jutrih jokala, ker ni hotela v vrtec, in ponoči se je začela zbujati, a že drugi teden je bilo lažje, po enem mesecu pa ji je postalo tako zelo všeč, da želi iti v vrtec tudi med vikendi. 

Septembra smo uživali še v zadnjih vročih dneh, sedaj pa se počasi navajamo na jesen in hladnejše dni. Letošnje poletje je bilo z mojima dvema sončkoma res izjemno. Bili so naporni in težki dnevi, ko so mi solze kar tekle po licih, a to bom zagotovo pozabila, v spominu pa mi bodo ostali prečudoviti trenutki z mojo družino.



SHARE:

Ni komentarjev

Objavite komentar

Blogger Template Created by pipdig