Blog o materinstvu, lepoti in vsakdanjih stvareh

nedelja, 07. oktober 2018

Ko se srečaš z rakom dojke


Oktober je roza mesec oz. mesec boja proti raku na dojki. Osveščanje o tej temi je izjemnega pomena, saj vsako leto zboli več kot 1300 žensk, od katerih jih nekje tretjina umre. Rak dojk pa ni samo bolezen žensk, saj letno zboli okoli 10 moških. Za svoje zdravje lahko marsikaj naredimo sami, če smo redno telesno aktivni in se zdravo prehranjujemo, z mesečnim pregledovanjem dojk pa ženske prispevamo k zgodnjemu odkritju bolezni.

Zagotovo vsak izmed nas pozna vsaj eno žensko, ki je zbolela za rakom dojk. Tudi jaz jo in to ne le eno. Kljub temu da sta za to boleznijo zboleli moja babica in njena sestra, ji nisem posvečala veliko pozornosti. Do pred štirih let, ko mi je oče po telefonu s strtim glasom sporočil, da so mami diagnosticirali raka na dojki. Ravno v času tega telefonskega klica sem bila v službi, kjer sem se čisto zlomila in bridko zajokala. 

Vse se je začelo precej nedolžno - z udarcem polena v dojko. Mami je dolgo časa tožila, da jo boli in čeprav smo ji vsi govorili, naj gre h ginekologu, nikakor ni hotela iti. Dokler mi ni nekega dne pokazala, da ji je bradavico potegnilo noter. Takrat je končno popustila in se naročila na pregled. K svojemu ginekologu je šla večkrat, prvič konec maja, saj ji je delal razne punktacije, jo ultrazvočno pregledoval, a vedno je trdil, da ni nič nevarnega. Po štirih zaporednih junijskih tedenskih obiskih se je odločil, da jo pošlje naprej v Maribor, kjer so ji avgusta diagnosticirali raka. V tistem trenutku, ko sem to izvedela, sem bila najbolj jezna na njenega ginekologa. Pa kako si je drznil jo tolikokrat naročiti k sebi na pregled in ji delati razne preglede, obenem pa trditi, da ni nič nevarnega? Pa kako ni opazil, da gre za raka na dojki? Ok, razumem, da ni hotel delati panike, a kljub temu zavajanje o neresnem stanju ni bilo potrebno. Ker stanje je bilo resno, zdravljenje pa se je začelo takoj.

Po diagnozi so sledili naporni in boleči meseci. Mama je imela najprej kemoterapijo, ki pa je zelo slabo vplivala na njo, saj je bila utrujena, vse jo je bolelo, večkrat je bruhala. Vsi smo bili izjemno strti, a smo jokali na skrivaj, saj smo hoteli biti eden pred drugim in za njo močni. Januarja je imela operacijo odstranitve dojke. Po operaciji je počasi okrevala. Saj ne vem, če jo je v tem času bolj prizadelo to, da je ostala brez lasov ali brez dojke, a lasje so zrasli nazaj, dojko so ji rekonstruirali, na njen obraz pa se je vrnil nasmeh. 

Mamina bolezen je bila precej negativna izkušnja v naših življenjih, a prinesla je tudi marsikaj pozitivnega. V tem času smo se izjemno povezali kot družina, spoznali smo razsežnosti svojega jaza in ugotovili, da znamo biti močni, ko je treba in ne obupamo. Nas je pa tudi spremenila. Očeta še nikoli v življenju nisem videla tako na dnu in ženska, ki je vsakodnevno trpela zaradi kemoterapije in operacij, ga je najbolj vlekla kvišku. 

Mamina bolezen pa je spremenila tudi mene. Še bolj kot prej sem se začela zavedati, da ni nič večno in da čakanje še nikoli ni prineslo nič dobrega. Že od nekdaj sem vedela, da si želim družino, a vedno sva govorila, da bova še počakala, saj najina situacija nikoli ni bila rožnata. Nisva še živela skupaj, vedno je bil zaposlen le en od naju in nisva verjela, da bova v taki situaciji zmogla vzgajati otroka. A v času maminega zdravljenja se je v meni nekaj premaknilo, vedno bolj sem začela razmišljati o povečanju družine. Do okroglih 30 mi je sicer manjkalo še nekaj let, a vedela sem, da ne želim tako dolgo čakati na malo štručko. Ko sem konec istega leta, kot je imela operacijo, mami povedala, da pričakujem, je bila srečnejša, kot še nikoli. In to je dalo njeni borbi nov zagon.

Kaj pa danes? Danes nima več raka, a posledice so ostale. Nekaj na njeni duševnosti, precej pa na njenem telesu. Hormonske tablete in bolezen so naredili svoje. Letos je imela mama še operacijo odstranitve maternice in jajčnikov, saj so sumili, da se ji je rak pojavil tudi tam, a na srečo ni bilo nič nevarnega. Dnevi so svetlejši in pozitivnejši, mi pa srečni, da se je na njeno lice vrnil nasmeh.

SHARE:

Ni komentarjev

Objavite komentar

Blogger Template Created by pipdig