Blog o materinstvu, lepoti in vsakdanjih stvareh

nedelja, 14. oktober 2018

Kak si dosadna ali Tudi otroci imajo pravico, da imajo slab dan!



Ah, radosti bivanja s starimi starši. Marsikdaj prinese pozitivne stvari, a ravno tolikokrat prinese tudi negativne. Predvsem pri vzgoji otrok. Ker ne razumejo, da je to moj otrok in ne njihov.

Ko ima Neja slab dan, preklinjam dan, ko sva se odločila živeti pri nas in si želim, da bi bili nekje na svojem. Ker bi bilo lažje. Ker si takrat želi le mene in ne mara, da drugi silijo vanjo. In če tega ne mara, bo to pokazala z jokom. Ker ne zna drugače, z besedami.

Neja je po naravi zelo vesela in živahna deklica. Redko se zgodi, da ima slab dan, je jokava, noče družbe od nikogar, le mojo, moti jo prisotnost Aneja, a pridejo tudi taki dnevi. Po navadi, ko je utrujena, ko čez dan ne spi ali ko pride slabe volje iz vrtca. Takrat ji skušam dati svojo pozornost in ljubezen, a na tak način, da se Anej ne bi počutil odrinjenega. 

A po navadi moja starša vse pokvarita in ima na koncu Neja samo še hujše izpade. In bog ne daj, da bi jima jaz kaj rekla, da bi pustila Nejo pri miru. Takrat se razjezita, skregata z mano in se obnašata še huje kot majhen otrok. 

Danes je imela Neja enega izmed svojih slabih dni. Opoldne nikakor ni hotela zaspati in čez čas se ji je to začelo poznati. Postala je razdražljiva in proti vsakemu mojemu predlogu, kaj bi počeli, se je uprla z jokom. Skušala sem jo potolažiti, jo stisniti k sebi, a kaj, ko se je potem začelo.

"Kak si dosadna, danes samo jokaš." "Če boš jokala, da dobiš več čokolade." "Kak si grda deklica, ko jokaš." "Glej, kak je Anej priden, ker ne joka, ti pa si poredna." In meni zmagovalna: "Ne jokaj, ker te bodo drugi slišali."

Aaaaaaa! A lahko prosim nehata? In ko jima kaj rečem, dobim nazaj odgovor, da mi bodo otroci po glavi hodili, ko odrastejo, ker nimam nobene avtoritete. O tem, da ravno onadva, predvsem moj oče, izpodbijata mojo avtoriteto, ko česa Neji ne dovolim, pa raje ne bi. Aja, da nimam avtoritete, pa pomeni to, da Nejo raje objamem, jo skušam pomiriti in se v miru pogovoriti z njo, ko ima izpade, namesto da bi jo kregala in ji po možnosti dala še na rit. 

Že ko sem Nejo rodila, sem se odločila, da je ne mislim vzgajati s trdo roko, stalnim kreganjem, prepovedmi in kričanjem, pač pa jo želim vzgajati s polno ljubezni, dovoljenjem, da odkriva svoje zmožnosti, a kljub temu z določenimi mejami, ki jih ne sme prestopiti. Ogromno berem o sočutni vzgoji, kar mi precej pomaga pri vzgajanju obeh otrok, a ne bom trdila, da je moja vzgoja strogo sočutna, saj me zanese tudi izven njenih okvirov. 

Vsi odrasli imamo kdaj slab dan in ne vem, zakaj ga tudi otroci ne bi smeli imeti, saj niso tako zelo drugačni od nas, le majhni so še. Tudi otroci imajo pravico biti slabe volje. Tudi oni imajo pravico biti razdražljivi. 

Mi znamo naše počutje prav dobro ubesediti z besedami, medtem ko ga otroci ne znajo in to potem pač pokažejo z jokom. Ne vem, zakaj naj bi bilo to nekaj slabega. Mi odrasli smo tu za njih, da skušamo to njihovo stisko rešiti, ne pa jo večati. 

In zato jih je bolje pustiti pri miru, ne pa siliti v njih in pričakovati, da bodo vedno nasmejani in dobre volje, samo zato, ker ne prenesemo njihovega joka in jih vedno želimo gledati vesele. 

Ker mi je bilo dovolj teh komentarjev, sem se z otrokoma umaknila od doma. Čeprav Neje ne nosim rada, saj je težka, poleg tega pa že uspe prehoditi daljšo razdaljo, sem jo tokrat del poti nesla. Močno se je stisnila k meni in se tako pomirila. Dan pa sem ji polepšala tako, da smo šli na obisk k bratovi punci, ki jo obožuje. 

Otrokovo stisko in izpade se da rešiti na preprost način, in to ne tako, da pametujemo z neprimernimi komentarji, ki ne pomagajo nikomur, pač pa tako, da mu prisluhnemo in ponudimo vso svojo ljubezen. 

SHARE:

Ni komentarjev

Objavite komentar

Blogger Template Created by pipdig