Blog o materinstvu, lepoti in vsakdanjih stvareh

sreda, 10. oktober 2018

Je dojenje v javnosti tabu ali nekaj normalnega?



Dojenje v javnosti je zagotovo še vedno tabu tema, še posebej pri nas, na vasi, kjer te gledajo postrani že, če tvoj otrok samo malo zajoka. Do Nejinega rojstva o tej temi nisem imela razdelanega mnenja, saj se me ni tikala in zato nisem razmišljala o njej, po njenem rojstvu pa so se stvari spremenile. 

Na začetku se nisem počutila sproščeno, ko smo kam šli, saj nisem rada dojila na področjih, kjer se je gibala večja množica ljudi. Prvih nekaj tednov sem pri dojenju potrebovala mir in samoto, zato nisem dojila niti pred sorodniki, saj nisem bila dovolj sproščena - sprostiti se mi je uspelo le doma pred mojo družino. Če sva hotela po nakupih, sva jih skrbno načrtovala vnaprej, Nejo pa pustila doma pri moji mami in vse opravila res na hitro. Sproščeno sem šla le na kak obisk, kjer sem vedela, da bo prostor, kamor se bom lahko umaknila, ko bo Neja lačna. 

Ko je Neja postala večja, sem dobila več zaupanja vase, postala sem bolj sproščena in tako je pogosteje hodila z nama naokoli. Ko je bila lačna, sva se vedno umaknili v avto oz. pozneje, ko je postalo topleje, kam na samo. Še vedno mi ni bilo všeč, da bi med dojenjem vame zrle oči mimoidočih, a nekako sem se navadila na dojenje izven zidov domače hiše.

Ko sem drugič zanosila, sem veliko razmišljala o dojenju v javnosti. Anej je bil spomladanski novorojenček, kar je pomenilo, da bomo v obdobju, ko se bo največ dojil, veliko časa preživljali zunaj. In tako je tudi bilo. Ugotovila sem, da se vnaprej nima veze sekirati, ampak je najboljše iti s tokom dogajanja. 

V času pozne pomladi in poleti smo bili vsepovsod - privoščili smo si kak izlet, veliko smo hodili na piknike in praznovanja rojstnih dni, bili smo na Erikovem službenem pikniku, na vrtčevskem zaključku in z Anejem sva vedno našla kak kotiček, da sem ga uspela v miru podojiti. 

Velik prelom moje samozavesti glede dojenja v javnosti pa so pomenile počitnice v Dobrni. Anej je nekaj dni pred tem dopolnil tri mesece in še vedno se je pogosto dojil, še posebej, ko je bil utrujen. Ker ni bilo vedno možno, da bi se umaknili v hotelsko sobo ali našli kakšen miren kotiček, saj se je tam gibalo večje število ljudi, sem se navadila, da sem ga podojila kjerkoli. Seveda sem pri tem pazila, da sem bila diskretna in vedno sem se obrnila tako, da sem ljudem kazala hrbet. Tako sem Aneja dojila na bazenu, v parku, pred trgovino ... 

Da, tudi pred trgovino. Prvi dan, ko smo prispeli v Dobrno, se je vsake toliko časa ulilo kot iz škafa. Mi smo bili ravno v trgovini, kjer smo nabavljali pijačo, ko se je pričela nevihta in lilo je tako močno, da niti ven iz trgovine nismo mogli. Anej je ravno v tem času postal lačen in je jokal. Sicer sem ga vzela v naročje in skušala potolažiti, a ni dosti pomagalo, tako da smo počakali, da se je dež umiril in šli ven, kjer smo se umaknili za trgovino, da sem ga lahko v miru podojila. Ko se je najedel, je dež ravno prenehal in smo se lahko vrnili v hotel. 

Najlepši dogodek glede dojenja pa sem doživela prvi dan na bazenu. Popoldan, ko smo razpakirali in opravili kosilo, smo se odločili, da se gremo kopat. Aneja je namakanje v vodi utrudilo in postal je lačen, zato sem ga podojila. Ves čas, tudi pred tem, ko smo se kopali in ko sva se igrala, so naju opazovali starejši ljudje, ki so se namakali v vročem bazenu. Med dojenjem pa je do mene pristopila starejša gospa in mi dejala: "Kako lepega dojenčka imate." In ko je videla, da dojim, je s širokim nasmehom dodala: "Res sta krasna."

Ta dogodek mi je ogrel srce in dal vedeti, da dojenje v javnosti ni nič slabega. Le zakaj bi tudi bilo, saj je vir hrane za naše presladke dojenčke. Obenem pa sem bila neizmerno sproščena in neobremenjena z okolico, kar se je videlo tudi po tem, da sem takoj, ko smo se vrnili nazaj v Prekmurje, postala nemirna in sem ob vsakem znaku, ki ga je Anej pokazal za dojenje, začela razmišljati, kam se lahko z njim umaknem izpred oči okolice.

So ljudje, ki še vedno delajo velik bum okoli dojenja v javnosti in so ljudje, ki ga sprejemajo kot normalnega. Za dojenčke sta vir hrane tako adaptirano mleko kot mamino mleko in le zakaj bi bilo na klopci v parku normalno videti samo dojenčka s stekleničko, dojenčka na dojki pa ne? Oba potrebujeta hrano in prav je, da jo oba tudi dobita. 

SHARE:

Ni komentarjev

Objavite komentar

Blogger Template Created by pipdig