Blog o materinstvu, lepoti in vsakdanjih stvareh

nedelja, 09. september 2018

Nazaj v vrtec



Pa je šla. Nazaj v vrtec. Priprave na krst in druge, ne tako prijetne stvari doma, so me tako zaposlovale, da se sploh nismo pripravljali na novo šolsko leto in sem v ponedeljek zjutraj ugotovila, da je Neji čez počitnice noga zrasla in so ji copati iz prejšnjega šolskega leta premajhni. Torbo sem ji pripravila v nedeljo zvečer, na smrt utrujena in sama sreča, da nisem ničesar pozabila.

Ponoven vstop v vrtec je bil zanjo kar velik šok, saj je bila doma pet tednov, poleg tega pa je doma z mano ostal Anej, in niti to, da bo ponovno videla svoje vrtčevske prijatelje, po katerih je spraševala cele počitnice, ni bilo dovolj, da bi se vsaj malo veselila vrtca. Nove vzgojiteljice in popolna sprememba prostora ji niso bili niti najmanj všeč, na srečo pa je več kot pol njene skupine iz lanskega leta ostalo skupaj, tako da je bila to zanjo vsaj ena pozitivna stvar.

Lansko leto so jaslično skupino, ki jo je obiskovala Neja, in skupino leto starejših otrok navajali na skupno druženje in na obe igralnici ter vzgojiteljice teh skupin, da bi bil prehod v letošnje šolsko leto lažji, a letos je bilo  v jasli vpisanih toliko novih otrok, da so morali ustvariti dve skupini, večino lanske skupine iz jaslic pa so poslali na drugo stran vrtca, kjer so igralnice skupin starejših vrtčevskih otrok. Dokler je Neja mislila, da greva v njeno lansko igralnico, je bilo še vse v redu, a ko je dojela, da sva šli v popolnoma novo garderobo in igralnico, se je začela njena stiska. Ko sem jo preobula, sem jo močno stisnila k sebi, ji rekla, da jo imam rada in da jo pridem pozneje iskat. 

Ponedeljkovo slovo je bilo težko in polno solz. Mojih in njenih. V petih tednih sva se obe navadili na jutranja crkljanja, pozen zajtrk, dopoldanske sprehode, zadnji teden pa celo na preskok dnevnega počitka (ki ga je vseeno še krvavo potrebovala, kar se je poznalo ob večerih, a čez dan nikakor ni mogla ali hotela zaspati). Tudi naslednjih nekaj dni je bilo slovo težko, a vsakič, ko sem jo prišla iskat v vrtec, je bila nasmejana, veselo se je igrala in vedno je rekla, da se je imela v vrtcu lepo. A vsako jutro ista zgodba.

V četrtek zvečer sem se ulegla ob njej in se odločila, da ji pojasnim, zakaj hodi v vrtec, da bo šel tudi Anej, ko bo malce večji, v vrtec in ji obljubila, da pridem vsak dan po počitku po njo. Več kot zadovoljna z mojo razlago je bila naslednji dan mirna ob slovesu in je že na vratih stegovala roke proti vzgojiteljici.

Nekako se mi zdi, da se bo jutri zjutraj zgodba ponovila, a nekako sem pričakovala, da prehod v novo šolsko leto in ponoven vstop v vrtec ne bo najlažji, ker sem jo imela doma pet tednov. Toda lansko leto sem opazila toliko napredka in toliko pozitivnih stvari, ki ji jih je vrtec prinesel, da bi mi bilo škoda, da bi jo letos pustila predolgo doma. To, da Neje ni doma, pa paše tudi Aneju, saj so njegovi dopoldanski počitki daljši za kar nekaj ur, odkar ima mir in ga Neja ne zbudi že po petnajstih minutah. :)

SHARE:

Ni komentarjev

Objavite komentar

Blogger Template Created by pipdig