Blog o materinstvu, lepoti in vsakdanjih stvareh

sreda, 12. september 2018

Moja punčka, moja dveletnica


Avgust je odletel mimo mene, kot bi švignil in nisem se še uspela pošteno zavesti, je moja punca stara že dve leti. Ni več moj dojenček, ni več moja malčica, ki se samo crklja, pač pa že trmasta, svojevoljna, radovedna, vesela punčka.

Dve leti nazaj je privekala na svet malčica, ki nama je življenje obrnila za 360°. Popolnoma nepripravljena na novo vlogo, čeprav sva se devet mesecev spraševala, kako bo, sva medse sprejela malo, nebogljeno bitje, ki nama je krajšalo marsikatero noč, a popolnoma napolnilo srce z neizmerno srečo. 

Dve leti nazaj pa se ni rodila samo ona, pač pa tudi jaz. Rodila sem se v novo vlogo - vlogo mame. V vlogo, ki me je precej spremenila. V vlogo, ki mi je pokazala nove razsežnosti mojega jaza in v vlogo, ki me je naučila, kaj je zares pomembno.

Ni samo moja hči, je tudi moja učiteljica. Uči me, da lahko nekoga neizmerno ljubiš brez, da bi pričakoval kaj v zameno in četudi te tisti kdaj razjezi. Uči me, da zamere niso pomembne, saj je lažje deliti nasmehe in tako osrečevati ljudi. Uči me, da ne obstaja samo en pravilen način vzgoje, ampak se je treba prilagajati situaciji in ne glede na vse je vedno bolje odreagirati mirno, saj takrat vse prej rešimo. Uči me, kako lahko skozi njeno vzgojo postajam boljši človek.

Dve leti nazaj, ko sem jo prvič prijela v naročje, je bila nebogljeno bitje, popolnoma odvisna od mene, danes pa se spreminja v samostojno punco, ki zmore že marsikaj sama in ob njenih dosežkih se vedno čudim, kam je odletel čas. Kako hitro so minili trenutki, ko se je učila obračati na hrbet, nato sedeti, nato stati, hoditi, jesti, govoriti ...

Opazujem jo, kako pogumna in drzna postaja. Ko se sama spušča po strmih stopnicah ali pleza na police omare, jedilno mizo, po stolih, skušam odmisliti slabe scenarije in jo samo debelo opazujem. Zaupam ji. Ker zaupa sama vase in ve, koliko zmore. Čeprav jo po tihem še vedno vidim kot mojo malo dojenčico, ki se je stisnila k mojim prsim in zaspala na meni.

Je moja trmasta, radovedna, živahna, ljubezniva, prijazna, malce sramežljiva, a pogumna punčka. Z bratcem sta središče mojega sveta in nikoli v življenju si nisem predstavljala, da lahko imam nekoga rada tako zelo, kot imam rada svoja otroka.


Foto: Tjaša D. Horvat


SHARE:

Ni komentarjev

Objavite komentar

Blogger Template Created by pipdig