Blog o materinstvu, lepoti in vsakdanjih stvareh

četrtek, 27. september 2018

Anejev prvi zakrament



Nedelja, 5. 30. Zvoni budilka. Kot naročeno se Anej zbudi lačen. Po petnajstih minutah zaspi nazaj, jaz pa končno vstanem. Odločim se, da je prvo na vrsti ličenje, saj imam občutek, da mi bo preprosto zmanjkalo časa za vse pozneje, ko se zbudila otroka. 

6.00 Sem sredi ličenja, ko se zbudi mama. Zavem se, da bo treba počasi zakuriti v peči in dati kuhat goveje meso in krompir, če želim, da je do pol devetih, ko odrinemo k maši, vsaj nekaj pripravljeno Z naličenimi očmi brez maskare in podlago brez bronzerja in rdečila se odpravim prat meso in krompir. Dokler mi uspe vse dati kuhat, je ura že pol sedem. Vmes se zbudijo še moja babica, oče in Erik.

6.30 Pogledam na uro in se zavem, da bo počasi treba zaključiti ličenje in preveriti otroka, če še spita. Oba še sladko sanjata, jaz pa nanesem še preostali del ličil in pozajtrkujem. Malo pred sedmo se Erik odpravi po pogače (le zakaj se nisem zmenila, da bi prišla po njih v soboto zvečer?) in mi reče, da se je Anej zbudil.

7.00 V spalnici se moj angelček ozira naokrog in ko me zagleda, se mu na ustih nariše širok nasmeh. Začne gruliti, zato ga dvignem, poljubim in odnesem dol, da ne bi prehitro zbudila Neje. Previjem ga, a pustim v spalnem pajacku, saj ga bom čez kako uro začela oblačiti za svečanost. Podojim ga in dam na igralno podlago, kjer najbolj uživa.

7.30 Vmes z mamo pripravljava malenkosti za kosilo, nakar se zbudi še Neja. Pripravim ji zajtrk, a tudi njo pustim v spalnem pajacu, saj je nočem v tako kratkem času dvakrat preoblačiti. Erik se vrne s pogačami, ki jih pospravim na hladno.

7.45 Oziram se skozi okno. Dežuje. Joj, pravi dan smo si izbrali za krst. Našemu fotografu pošljem sporočilo, da bomo prišli malce pozneje k maši, da ne bomo stali na dežju. Zmenjeni smo namreč bili, da se dobimo pol ure prej, da naredimo nekaj fotk.

8.00 Pogledam na uro in začnem priganjati Erika, da je čas, da se gremo počasi oblačit, saj bo trajalo, dokler se vsi štirje zriktamo. Večinoma zato, ker Erik poskrbi zase, jaz pa moram poleg sebe obleči še oba otroka. Znana zgodba, drage mamice, kajne?

Najprej je na vrsti Neja. Previjem jo in ji oblečem bodi, bele žabice in modro krilo. Zunaj namreč ni najbolj toplo, a v cerkvi nas zagotovo ne bo zeblo. Zgoraj bo nosila bel bolero. Nato je na vrsti Anej. Tudi njega previjem in oblečem (ima preluštno srajčko, na kateri pa gumbi vzamejo čisto preveč časa za speti). Joj, moram ga pofotkati, čisto preveč je luštkan v tej obleki. Preden sem na vrsti jaz, ga še podojim.


8.25 Zavem se, da so že vsi oblečeni, tudi moj brat in njegova punca, ki sta botra Aneju, le jaz še ne. Otroka odnesem dol in nase navlečem obleko in iščem Erika, da mi jo zadaj zapne, a ga ni nikjer. Oblečem si še hlačne nogavice, pograbim čevlje, zapestnico in torbo s plenicami ter odhitim po stopnicah. Erik mi zapne obleko, nadene zapestnico, nakar se še spomnim, da sem si pozabila dati uhane v ušesa in odletim iskat še te.

8.40 Končno smo vsi oblečeni, pripravljeni in lahko odrinemo na pot. Na srečo je prenehalo deževati, je pa zunaj kar hladen zrak, tako da bomo dan verjetno preživeli v dolgih rokavih. Pred cerkvijo se dobimo s fotografom. Ko ljudje vstopajo v cerkev, se vsi ozirajo v nas in nasmihajo Aneju, on pa je le vesel, da je lahko v naročju.

9.00 V cerkvi pozvoni in obred se začne. Opazujem brata, Anejevega botra, ki se mu med držanjem Aneja v naročju svetijo kapljice potu na čelu. Zavem se, da je tudi meni vroče in se potim. Saj ne vem, če je od vročine ali od zavedanja, da te vsi ljudje v cerkvi opazujejo. Obred zelo hitro mine. Anej je miren, vmes celo zaspi in je krščen medtem, ko spi. Tudi Neja je zelo pridna. Sicer se med mašo gnezdi, hodi od mene do mojega brata in njegove punce, vmes sedi sama na svojem stolu, kaj vpraša, a ni preglasna in ne skače naokrog.

10.00 Maše je konec, mi pa se samo gledamo in sprašujemo, kam je odletel ta čas. Po maši se zahvalimo kaplanu za odvodeno svečanost, se fotografiramo in že smo na poti domov, saj je čas, da do konca pripravimo prostor za kosilo in hrano. Aneju gostje, ko so prišli že k maši, čestitajo, mali pa komaj gleda, na veliko zeha in čez čas zaspi.


12.00 Vsi gostje prispejo in končno - hrana. Vsi smo že lačni kot volki, a smo čakali, da bomo vsi na kupu, da lahko postrežemo kosilo.

18.00 Joj, kam je odletela ta ura. Gostje so počasi eden za drugim šli, jaz pa končno dobim v roke Aneja, da se malce pocrkljava. Danes popoldan kaj več od dojenja nisva bila skupaj, saj sem ves čas letala sem ter tja, stregla gostom, pripravljala hrano, pospravljala in prala posodo ... V bistvu sem komaj našla čas, da sem se usedla in s kom izmenjala par besed. Preden smo postregli torto, smo se na hitro še pofotkali in to je bil čas, ko sem lahko v miru s kom poklepetala, saj me je spet čakal kup posode za počistiti. Ker si je nisem hotela puščati za večer, ko bi otroka zaspala, saj sem bila čisto preutrujena, sem vse pospravljala sproti, Anej pa se je vmes cartal pri sorodnikih in spal v vozičku.

Dan je kljub temu, da sem zgodaj vstala, čisto prehitro minil, ostal pa bo lep spomin nanj. Anej se ga sicer ne bo spominjal, bodo pa ostale fotografije, ki bodo priča tega dne.

SHARE:

Ni komentarjev

Objavite komentar

Blogger Template Created by pipdig