Blog o materinstvu, lepoti in vsakdanjih stvareh

sreda, 11. julij 2018

Zgodbe iz trgovine


Čudne poglede ljudi dobivam vsepovsod. Ko se pojavim v trgovini z dvema otrokoma, ko se Neja naglas smeji, ko Neja sama hodi po trgovini, ko v naročju nosim jokajočega dojenčka. Ljudje radi obsojajo. Samo pogledajo te in že iz oči jim lahko prebereš, kaj si mislijo o tebi in tvoji situaciji. Na vasi, kjer se vsak briga za vsakega, se mi zdi to še bolj očitno. 

V zadnjem času sem doživela dve različni situaciji. V eni sem se spraševala, ali jaz kaj delam narobe, v drugi pa ugotovila, da še obstajajo prijazni ljudje. Ker sta se obe situaciji zgodili v trgovini, sem objavo poimenovala kar zgodbe iz trgovine. Tam se mi res zna zgoditi marsikaj zanimivega. 

Prejšnji vikend v soboto sem se z mamo in obema otrokoma odpravila v lokalno trgovino. Neja se je najprej vozila v nakupovalnem vozičku, kmalu pa se je naveličala in je hotela iti po trgovini peš. Medtem ko sva z mamo čakali na kruh, Anej pa je v vozičku mirno spal, je pobegnila med policami na drugo stran trgovine. Odhitela sem za njo in ko je videla, da grem, se je začela na ves glas smejati. Čeprav je odšla stran od mene, je nisem kregala, ampak sem ji mirno razložila, da naj ostane v moji bližini, da se ne izgubi (sicer se v lokalni ne bi izgubila, a v večji trgovini bi nam lahko hitro ušla in bi jo izgubili z oči). Neja je vzela to kot igro in je pobegnila že drugič. Spet sem šla za njo in prejela od nje glasen smeh. Ko je pobegnila tretjič, sem jo le mirno opazovala in kmalu je v smehu pribežala nazaj k meni. Ostala sem mirna, jo objela in ji ponovno razložila, zakaj naj ostane v moji bližini. Neja je bila vesela in na ves glas se je smejala. Vsi so nas ogledali in ko sem opazila te poglede, sem Nejo samo še bolj stisnila k sebi in se poigrala z njo, da se je smejala še bolj na glas. Kajti v nas se niso ozirali smejoči pogledi, ki uživajo ob pogledu na srečnega otroka, ampak neodobravajoči, čemerni pogledi, ki so verjetno razmišljali, kako slaba mama sem, ker ne znam svojega otroka umiriti v trgovini. Meni se njen glasen smeh ni zdel nič takega, ljudje pa so nas gledali, kot da smo ne vem kaj slabega storili. In prav presenečena sem, saj ti pogledi niso prišli od ljudi, ki nas ne bi poznali, ampak od znancev, ki bi morali razumeti, da majhen otrok ne more biti pri miru in tiho.

Prejšnji torek sva z Erikom doživela čisto drugačno situacijo. Po končali posvetovalnici sva se odpravila v Műller po plenice in robčke. Anej je, ko smo čakali v vrsti na blagajni, začel jokati. Pred nami je bil par v srednjih letih in ko sta slišala, da se je naš fant oglasil, sta nama rekla, da naju spustita naprej. Rekla sva, da ni treba, a sta vztrajala in tako smo hitreje prišli na vrsto, plačali in šli ven, kjer sem Aneja vzela v naročje in ga pomirila. Paru sva se zahvalila in v zameno prejela široke nasmehe in razumevajoče poglede. Človeka, ki naju nista poznala, ki naju prej še nikoli nista videla, sta za naju naredila nekaj dobrega in sta pokazala razumevanje v najini situaciji. 

Me je pa ta situacija spomnila še na eno drugo situacijo, ko sva bila z Erikom v trgovini z Nejo, noseča pa sem bila že nekje sedem mesecev. Stala sem v vrsti, v nakupovalnem vozičku pa je sedela Neja, ko se je prikazala ena gospa, s svojim polnim vozičkom grobo odrinila moj voziček in se postavila v vrsto pred mano. Oz. bolje rečeno prerinila. Tako sem bila šokirana, da sem najprej samo debelo gledala, a sem začela na glas godrnjati, gospa pa je bila gluha in slepa zame in se ni niti obrnila nazaj. Očitno je bila res slepa, da ni videla mene z velikim trebuhom in mojega otroka v vozičku, glede na to, kako grdo je moj voziček porinila stran.



SHARE:

Ni komentarjev

Objavite komentar

Blogger Template Created by pipdig