Blog o materinstvu, lepoti in vsakdanjih stvareh

torek, 03. julij 2018

Najini trenutki


Anejevo rojstvo nam je kot družini prineslo veliko sprememb, največ na področju moje pozornosti in preživljanja časa z Nejo. Sedaj pozornost, čas, trenutke, poljube, crkljanje delim na dva dela, z dvema otrokoma in čeprav si želim, da bi bilo trenutkov, ko bi se lahko enemu posvetila stoodstotno, brez da bi to vplivalo na drugega, več, to včasih ni možno.

Neja je bratca zelo lepo sprejela, veliko boljše, kot sem pričakovala. Rada ga crklja, poljublja, objema, leži zraven njega in se pogovarja z njim, jo pa izjemno moti, ko se Anej doji. Včasih tega ne pokaže, včasih pa bruhne v histeričen jok in svojo jezo izraža tako, da me grize in tepe. Mirno ji skušam razložiti, da ga moram podojiti, ker se on hrani z maminim mlekom in še ne je hrane tako kot ona, a v tistem trenutku si tako zelo želi moje pozornosti, da jo stežka pomirim. 

Včasih mi je izjemno težko, ko gledam, kako zelo željna je mene, mojega naročja, moje pozornosti, a ji je ne morem nameniti, ker je Anej ravno lačen in ga moram podojiti, saj drugače joka, njo pa to moti in začne trmariti ali nagajati. Najhujše je bilo zadnjih nekaj tednov, po mamini operaciji, ko je imela predpisan strog počitek, zaradi česar sem morala sama opraviti še več gospodinjskih opravil (v takih trenutkih res preklinjam velikanski vrt, ki ga obdelujemo) in z delom sem včasih zaključila šele pozno popoldne, hkrati pa sem morala večkrat poskrbeti za Aneja. Kar nekaj časa sem potrebovala, da sem se organizirala tako, da mi je uspelo vse, kar so družinski člani pričakovali od mene in da sem lahko hkrati nekaj časa preživela tudi s svojima otrokoma. Neji se je v teh tednih prav poznalo, da ji manjkam in da ji nisem namenjala toliko časa kot prej, saj nekaj časa niti v vrtec ni hotela.

Najtežje je bilo pa meni, saj strašansko pogrešam tiste trenutke, ko sva sami ležali na postelji, se stiskali, pogovarjali, peli. Izjemno slabo vest imam, ko se vrne iz vrtca, jaz pa moram ravno podojiti Aneja, ki lačen joka in se ne morem posvetiti samo njej. Pogrešam večere, ko sem jo uspavala in se je stiskala k meni, saj sedaj z Anejem hodita spat nekje ob isti uri, zato jo daje spat Erik, če pa jo uspavam jaz, pa se po navadi Anej doji in nisva sami. 

A danes sva končno ujeli trenutke zase, ko sva se zunaj na dedijevem ležalniku stiskali, smejali in pogovarjali. Nimam pojma, koliko časa sva bili sami na ležalniku, a bili sva srečni. Jaz, ker sem končno spet neobremenjena z vsemi drugimi stvarmi crkljala s svojo deklico, in ona, ker me je imela samo zase. Z obraza ji je prav sijala sreča in med njenim gnezdenjem po meni, ko sem prejela kar nekaj udarcev in grobega božanja, se je nekajkrat tako močno stisnila k meni, da sem se kar stopila. To so tisti trenutki, ki bodo ostali usidrani v srce za vedno.


SHARE:

Ni komentarjev

Objavite komentar

Blogger Template Created by pipdig