Blog o materinstvu, lepoti in vsakdanjih stvareh

četrtek, 31. maj 2018

Rabim pet minut zase ali mama na robu živčnega zloma


"Daj mi mir, rabim pet minut zase!" Ne, tega famoznega stavka nisem izgovorila jaz, pač pa mi ga je zabrusil dragi v soboto zjutraj, ko sem ga prosila, naj se pol ure ukvarja z Nejo, da bom lahko po treh dneh končno v miru umila in podojila Aneja. Pa sem dobila še pod nos: "Anej, Anej! Samo še z malim se ukvarjaš, Nejo pa zanemarjaš!" Pa sem znorela in ga poslala k vragu. Ker nisem bila jaz tista, ki je tisti dan že ob pol šestih vstala z njo, ji pela pesmice, medtem, ko sem dojila malega in ji, medtem ko je Anej zaspal, naredila zajtrk in pomila posodo. Ne, jaz sem dolgo spala, on ubošček, ki je ta čas kadil in preverjal novice na netu, pa je rabil pet minut zase.

Vikend je bil češnja na vrhu smetane prejšnjega tedna, ampak nikakor v pozitivnem smislu. Začelo se je v torek, ko se je Neja iz vrtca vrnila z ubogimi očmi, jaz pa sem zakuhala in večino popoldneva počivala, saj se nisem mogla držati pokonci. Komajda mi je uspevalo previjati Aneja. Termometer je pokazal 38,5 °C in samo molila sem, da bom naslednji dan boljše, da mi ne grozi kak mastitis in da je Nejino stanje prehodno in ne bo imela vnetih oči. 

Noč sem komaj preživela. Potem ko sem se ovila v najdebelejšo jopo, ker me je tako zeblo, sta se Anej in Neja izmenoma zbujala. Ko se je Anej podojil in zaspal nazaj, je bila Neja žejna ali pa se je hotela igrati in peti pesmice. Ne vem, če sem v tej noči uspela spati vse skupaj štiri ure, a na srečo je vročina do jutra popustila in sem se počutila bolje. Kajti energije sem potrebovala več, kot sem je imela, saj je Neja ostala doma, ker je imela tako uboge oči, da jih je komaj odprla, ko se je zbudila. To, da ji je iz oči tekel gnoj, pa seveda ni vplivalo na njeno razpoloženje in psihično sem se že pripravljala na naporen teden, saj sem vedela, da dokler Neji ne bo boljše, v vrtec ne bo mogla iti.

Kot da to ne bi bilo dovolj, je imel hkrati še Anej poln nos in vnete oči in se je posledično (ponoči) več zbujal, saj je težje dihal. Na srečo je Anej super dojenček in ko je enkrat zaspal, je prav lepo spal, tako da sem se jaz lahko v miru ukvarjala z Nejo. Tiste tri dni, ko je bila doma, sem ji namenila vsako prosto minuto in se z Anejem ukvarjala le toliko, da sem ga previla in podojila. In še takrat sem morala skakati za njo in ji preprečevati njene pustolovske ideje. Kajti na stopnice je najlepše plezati ravno takrat, ko mama doji. In odprt hladilnik je najboljša igrača. V petek sem bila že čisto izmučena in sem samo čakala, da bo ponedeljek, da gre Neja spet v vrtec. 

Sedaj, ko je bila Neja doma, sem imela občutek, da Anej raste, jaz pa ne morem niti malo uživati v teh trenutkih, ko je še novorojenček. Manjkal mi je občutek, da so dopoldnevi samo najini, da se lahko v miru crkljava, da ga lahko v miru opazujem in vpijam te trenutke, ko je še tako majhen in nebogljen. Ampak Eriku zaman to razlagam, ker pač ne razume. 

Dragi moj, tudi jaz potrebujem pet minut zase. Pet minut miru in tišine, brez da bi razmišljala o tem, kaj vse še moram postoriti, kako zadovoljiti potrebe svojih otrok, kako poskrbeti za tvoje zadovoljstvo in kako reagirati, da se bomo vsi še naprej dobro razumeli. Včasih v celem dnevu komaj uspem v miru iti na stranišče in si lahko vzamem pet minut zase šele zvečer, ko otroka zaspita, a si jih ne, ker takrat ti zahtevaš mojo pozornost. Pa še ne pritožujem in ti ne težim, ker ste vsi trije moje velike ljubezni. Tvoji trenutki na off so treningi in tekme, jaz pa ure zase brez otrok še dolgo ne bom imela, zato te prosim za malce razumevanja in podpore, ko jo potrebujem. Tiste pol ure mi pa ja lahko ponudiš.

SHARE:

Ni komentarjev

Objavite komentar

Blogger Template Created by pipdig