Taya

Odkar imam novorojenčka, se mi zdi, da ne počnem drugega, kot zlagam perilo v stroj, ga jemljem ven in obešam na stojalo. Na dan operem vsaj en stroj perila. Pri meni pač ni vikend rezerviran za pranje, tudi zato, ker nimamo sušilnega stroja in ker nas je pri hiši 8, operemo pa res ogromno perila. Prejšnji teden sem samo jaz od srede do sobote oprala 6 strojev perila. Perem pa samo naša oblačila (moja, Erikova in od otrok). Koliko strojev je oprala moja mama, nisem štela, a prejšnji teden smo zagotovo oprali vsaj 10 strojev oblačil. Prav noro je bilo! V soboto sem naš koš za umazano perilo popolnoma spraznila, a že včeraj je bil spet tako poln, da sem ga komaj zaprla. Le kako nam je v tako kratkem času uspelo pridelati toliko umazanih oblačil? Seveda mi potem ni preostalo drugega, kot da sem oprala en stroj oblačil. Danes bi verjetno naložila še enega, pa Neja ni šla v vrtec in še nisem uspela pošteno zadihati.

Da tako pridno polnimo pralni stroj, sta zagotovo zaslužna otroka. Anej sicer ne poliva tako pogosto, kot je Neja, ko je bila dojenčica, a poliva toliko, da vsak dan zamenjam nekaj tetra plenic in ga moram občasno preobleči tudi dvakrat. O tem, kolikokrat sem bila pokakana jaz ali pa je kakec pristal na posteljnini (ker ga previjam na postelji), pa raje ne bi. Moj mali novorojenček najraje kaka prav med previjanjem (tudi če ima že pokakano pleničko) in tako kakec pristane vsepovsod, ne samo v plenički.

Tudi Neja skoraj vsak dan iz vrtca prinese umazana oblačila, doma pa jo preoblačim le, če je mokra. Nekako ne vidim smisla v tem, da bi jo takoj, ko je umazana, preoblekla, preveč občutljiva za čistočo pa tudi nisem. Če je otrok umazan in srečen, pa naj bo tako. Pa tudi ko jo preoblečem, ima že v roku 10 minut na sebi umazanijo od hrane, zemlje, barvic ali česa drugega.

Tečno gospodinjsko opravilo number one je bilo včasih pri meni pranje posode, danes pa je zagotovo likanje. Pa kje imam jaz čas z malim dojenčkom in še ne dvoletnico, ki je prava energijska bomba, na teden zlikat šest strojev perila? K temu, da je zame likanje tečno opravilo, zagotovo pripomore tudi star likalnik in dejstvo, da mi vedno, ko imam največ stvari za zlikat, zmanjka destilirane vode. Že za to, da dragemu zlikam majice za v službo, porabim eno šolsko uro. Ne vem, ali tako počasi likam ali pa sem tako precizna, da mora biti vse popolno, ampak likanje mi res vzame ogromno časa. Po pravici povedano likam samo oblačila, ki jih Erik nosi v službo, in elegantnejša oblačila, ki jih oblečemo, ko se odpravimo na kak pomembnejši družinski dogodek, pa še to po navadi zlikam en dan prej. Če bi likala čisto vsa oblačila, verjetno dopoldne, ko je Neja v vrtcu, ne bi počela drugega, kot stala za likalno desko, glede na to, koliko oblačil operemo.

Sicer sem mnenja, da je življenje predragoceno, da bi ga zapravljali za stvari, ki jih ne maramo in likanje zagotovo ni visoko na seznamu mojih prioritet. No ja, če pa mi dragi končno kupi tisti nov likalnik, ki mi ga obljublja že eno leto, se bodo stvari pa mogoče spremenile.