Blog o materinstvu, lepoti in vsakdanjih stvareh

sreda, 16. maj 2018

Je drugič res lažje?


Že od začetka nosečnosti nisem poslušala drugega, kot da je drugič vse lažje. Lažje je roditi, lažje se je prilagoditi, lažje je okrevanje, lažje je dojenje ... Pa je res tako? Po moje je odvisno od vsake posameznice, poroda in dojenčka in nikakor ne velja za vse isto.

Moja prva porodna izkušnja je bila veliko bolj prijetna kot ta sedaj, ki mi ostaja v spominu kot "grozna". Ko sedaj pomislim na njo, niti ni bila tako grozna, saj je trajala skoraj enako časa kot prva, tudi popadkov nisem imela dva dni prej kot pri prvi, ampak sem rodila nekaj ur zatem, ko so se popadki začeli, a samo dogajanje in odnos babice v porodni sobi mi bodo ostali v slabem spominu. Prvič me je bilo poroda veliko bolj strah, a sem bolečino bolje prenesla kot drugič, ko sem bila bolj pripravljena na porod. Oziroma vsaj mislila sem, da sem pripravljena. Očitno je strah pred porodom ostal nekje v podzavesti in je v porodni sobi priplaval na plan. Bolj se je bližal trenutek iztisa, bolj sem bila psihično utrujena in manj sproščena. Ko je bilo vse za mano, sem si samo na veliko oddahnila in se zahvaljevala bogu, da je končno konec.

Anej je bil pri porodu večji kot Neja, zato je bil iztis veliko bolj boleč kot prvič, a na srečo se tudi tokrat nisem raztrgala in nisem bila rezana. Po porodu me je vse dosti bolj bolelo in težje sem se gibala, a kljub temu okrevanje ni trajalo dolgo. Tudi krčenje maternice je bilo bolj boleče kot prvič. 

Dojenje nama je z Anejem zelo lepo steklo. Mali je že v porodni začel sesati na polno in mleko se mi je začelo tvoriti prej kot po prvem porodu. Ker sem tokrat že imela izkušnje z dojenjem, sem ga tudi znala bolje pristaviti in tako sem imela manj razbolele bradavice kot prvič. Pri naši porodnišnici mi je zelo všeč, da spodbuja dojenje, a kar me moti, je to, da ti noben ne pokaže pravilnega pristajanja oz. ne svetuje, kako se lotiti dojenja, sploh, ko si prvorodka, ampak vsi pričakujejo, da bo dojenje steklo spontano. Na srečo me je po prvem porodu obiskala super patronažna sestra, ki mi je razložila vse glede dojenja, pokazala pa mi je tudi, kako se pristavi in kako se pravilno doji. Z Nejo sva se nato prepustili dojenju, vedno sem jo dojila na njeno zahtevo in to je trajalo do njenega 15. meseca. Z Anejem sva sicer naletela na rahle težave, ker se dva dni ni hotel dojiti na levo dojko, a sedaj je to mimo in upam, da bo tudi nama dojenje lepo teklo nekaj mesecev. 

Če ste prebrali mojo objavo Le kako te bom sprejela, potem veste, da sem bila po prvem porodu precej čustveno razklana in sem potrebovala kar nekaj časa, da sem Nejo sprejela kot svojo in se navadila na njo. Pri Aneju je bilo čisto drugače, ljubezen do njega sem začutila takoj in tudi sama skrb za novorojenčka in nočno vstajanje sta zame manj težavna kot prvič. Opažam, da sem tokrat bolj sproščena, manj kompliciram in se lažje prilagajam kot prvič, a hkrati sem veliko bolj zmedena in slabše organizirana, predvsem, kar se tiče Neke. Vsako prosto minuto, ko Anej spi, skušam preživeti z njo, veliko jo crkljam, a velikokrat se zgodi, da popoldan Anej zelo malo spi in še veliko doji, kar posledično pomeni, da veliko časa preživljamo noter. Moram reči, da sem izjemno hvaležna svoji družini, ki nama je z Erikom v veliko podporo, saj vsi obožujejo Nejo in ji namenjajo veliko pozornosti.

Tudi midva z Erikom sva se kot par veliko lažje prilagodila dvema otrokoma in danes si ne predstavljava življenja brez njiju. Ne veva še, kaj naju čaka v prihodnosti, a se je kot štiričlanska družina zelo veseliva.



SHARE:

Ni komentarjev

Objavite komentar

Blogger Template Created by pipdig