Blog o materinstvu, lepoti in vsakdanjih stvareh

ponedeljek, 26. februar 2018

Kako te bom sprejela?



Čeprav do predvidenega datuma poroda manjkata še dva meseca, že celo nosečnost razmišljam o porodu in o tem, kaj nas čaka, ko se nam pridruži nov družinski član. V prvo me je bilo strašno strah poroda. Na koncu se je izkazalo, da zame sam porod ni bil noben bav bav in bolj kot porod so me psihično zmučili popadki, ki so se začeli dva dni pred porodom in ki sem jih predihavala v bolnišnici, sama. Takrat sem se počutila strašansko osamljeno in žal mi je bilo, da sem v svoji neizkušenosti popustila drugim družinskim članom, ki so se sekirali zame, in prehitro odšla v bolnišnico.

Tokrat se poroda ne bojim tako zelo in čeprav se zavedam, da niti en porod ni enak drugemu, približno vem, kaj lahko pričakujem. Razmišljam tudi o tem, kako bo Neja reagirala na novega družinskega člana, kako bo njegov prihod vplival na naju z Erikom, a najbolj od vsega me muči eno vprašanje: kako bom novega družinskega člana sprejela jaz. Veliko razmišljam o svojem počutju in občutkih po Nejinem rojstvu in strah me je, da me bodo podobni občutki prevevali tudi po tem porodu.

Svojih občutkov po porodu nisem zaupala še nikomur, niti Eriku, a sedaj nekako čutim, da moram dati to iz sebe, pa tudi če ta objava ne bo nikoli ugledala luči sveta. Veliko mamic trdi, da so se v svoje otroke zaljubile takoj po rojstvu. Pri meni ni bilo tako. Neja je bila zaželen in načrtovan otrok, z Erikom sva se je neznansko veselila in komaj sva čakala, da jo lahko primeva v naročje. A po porodu pri meni ni bilo tiste sreče in zaljubljenosti, ki jo večina mamic opisuje. Na Erikovem obrazu sem lahko prebrala neskončno srečo, predvsem, ker si je neznansko želel punčke, in tudi sama sem bila vesela, da je porod končno za mano, da je konec popadkov in bolečin. Vesela sem bila, da je bil ob meni in nisem šla sama skozi to izkušnjo.

A ko je Erik odšel in sem ostala sama z njo, sem opazovala svojo punčko in še sedaj se spomnim vprašanj, ki so se mi porajala v glavi. Kdo si? Si res moja? Si res končno tu? Nisem mogla verjeti, da je ob meni v posteljici ležalo bitje, za katerega sem bila odslej odgovorna. Čeprav sem jo devet mesecev nosila pod srcem, je bila zame tujka. V tistih trenutkih nisem čutila nobene silne ljubezni, niti zaljubljenosti. Le začudenje in strah. Strah me je bilo vsega - tega, da bo odslej vedno ob meni, tega, da bom odgovorna zanjo, tega, kakšna mama bom, tega, da se ji ne bi kaj slabega zgodilo ... 

Prve dni v porodnišnici sva nekako pregurali in počasi sem se navajala nanjo, a pravi izziv se je začel šele, ko sva se vrnili domov. Skrbela sem zanjo, jo previjala, dojila, ponoči vstajala in se privajala na življenje z njo, a tiste brezmejne materinske ljubezni še vedno nisem čutila. Erik je moral že drugi dan po prihodu iz porodnišnice nazaj v službo in  ostali sva sami. V tem času je tudi ponovno začel s treningi, tako da ga nekajkrat na teden po cele dneve ni bilo doma. Sicer je bila ob meni moja družina, a v tem času sem bolj kot vse potrebovala njega in njegovo čustveno oporo. Ki pa je nisem čutila. Poporodni hormoni so pri meni delovali na polno, Nejo pa sem sprejemala počasi in trajalo je, preden sem jo vzljubila iz vsega srca. 

Po treh tednih sem bila že taka čustvena razvalina, da sem pustila jokajočega dojenčka v posteljici in odšla pod tuš, kjer sem se pošteno zjokala. Sprla sem se s celotno družino, ki je do mene gojila neka pričakovanja in preprosto pustila, da so solze tekle po licih. Ta zlom mi je nekako pomagal, da sem sprejela situacijo in čustva, ki sem jih čutila in se sprijaznila s tem, da vsaka mama pač ne vzljubi otroka v trenutku, ko ga rodi in da je sprejemanje včasih proces, ki traja. Nekje mesec dni je trajalo, preden sem svojega otroka dokončno sprejela in začela čutiti materinsko ljubezen, ki do danes le narašča. 

Ne bi trdila, da sem imela poporodno depresijo, saj se nisem počutila posebej nesrečne, nisem zavračala otroka, normalno sem skrbela zanjo. Toda presunilo me je, da nisem takoj po porodu občutila tiste silne materinske ljubezni, čeprav so mi jo takoj položili na prsi in tudi sam porod je bil dokaj lep. Zato me je že sedaj strah. Strah, da bi se ta čustva ponovila pri drugem otroku. Strah, da bi svoja čustva zrcalila na Nejo. Zavedam se, da bo težko. Dva majhna otroka, mlajša od dveh let, še oba v plenicah. Ni me strah odgovornosti. Čeprav vem, da bo prvih nekaj mesecev po porodu napornih, me je najbolj strah prvih trenutkov, ko bom spoznala majhno bitje, ki ga nosim pod srcem. Morda pa bo tokrat vse drugače ...


SHARE:

1 komentar

  1. Taya, čestitam za pogum, da si objavila tole, verjamem, da ni bilo lahko! Mislim, da je zelo pomembno, da se o tem govori - prepričana sem namreč, da se s tem srečuje veliko več žensk, kot se morda zdi. Ampak glede na to, da nas vedno pumpajo s tem, kako se v trenutku zaljubiš v otroka in podobno, verjetno marsikatera ženska ne upa spregovoriti, če je pri njej drugače, ker se boji, kaj si bodo drugi mislili, ker se boji, da je kaj narobe z njo ... Do zdaj sem podobno kot to, kar opisuješ ti, slišala samo še od ene druge.

    Ti pa želim, da bi pri drugem otroku začutila to ljubezen takoj.

    OdgovoriIzbriši

Blogger Template Created by pipdig