Blog o materinstvu, lepoti in vsakdanjih stvareh

sreda, 29. marec 2017

Nedeljsko popoldne, zvončki in tortica


Po ne preveč lepo soboti sem se v nedeljo počutila dosto boljše, zato sem se odločila, da se malce razvajam. Da, sama sebe, hihi. Ker je Neja popoldan zadremala za kar dve uri in pol, sem si ta čas vzela zase. Vzeti si čas zase pri meni pomeni v miru si naličiti obraz in testirati nove izdelke za lepotni blog. Ti trenutki so redkejši, kot so bili včasih, in zato toliko bolj cenim, ko imam dovolj časa za njih. Kajti makeup, ki ga ustvarjam za blog, ni mami videz, ki ga ustvarim v 10 minutah, pač pa videz, za katerega porabim tudi uro in pol. Da je vse tipi topi. :)

Če že sobote nismo mogli preživeti nekje zunaj, smo se odločili, da izkoristimo nedeljsko popoldne. Sicer ni bil najlepši dan, ker je pihal močan severnik, toda na hitro smo skočili do travnika v sosednji vasi, kjer je rastišče rdečega zvončka. Na hitro sem naredila nekaj fotk zvončka, nato pa poslikala še Nejo. Ker je pošteno pihalo, smo se odločili, da se gremo pogret na eno kavo. Čeprav sem še en dan prej bruhala, se mi je že noro luštala tortica, zato smo se odpravili v Metropol v Beltince, kjer sem se posladkala z ledenim vetrom, moj dragi pa z bananino torto. Neja je seveda morala raziskati vse, kar je bilo na mizi in opozarjati nase, da jo je vsa gostilna slišala, ampak taka pač je, ko je kje vse novo za njo. 

Čeprav je bil dan premika ure in sem pričakovala, da Neja dolgo ne bo zaspala, je ob osmih že spala kot top. Če se že vikend ni izšel po načrtih, pa je bila nedelja kljub vsemu lepa.



SHARE:

ponedeljek, 27. marec 2017

Strahovi

Vir.


Dokler nisem postala mama, sem mislila, da vem, kaj je to strah, vendar sem se pošteno zmotila. Šele, ko postaneš mama, se začneš zavedati, kaj pomeni, da te je strah nečesa. V tistem trenutku, ko sem Nejo prvič dobila na prsi, se je v meni rodil strah, ki me od takrat ni zapustil. 

Ko sem jo doma nesla po stopnicah, me je bilo strah, da ne bi padla z njo in jo poškodovala. Ko mi jo je kdo drug vzel iz naročja in jo pestoval, me je bilo strah, da je ne bi izpustil. Ko je začela na veliko polivati in je s težavo podirala kupček, me je bilo strah, da ne bi polivala med spanjem in se zadušila. Ko je začela jesti gosto hrano in je jedla baby piškot, me je bilo strah, da se ji ne bi odlomil prevelik košček in ga ne bi mogla požreti. Vedno, ko se usedemo v avto, me je strah, kako se bo končala vožnja (ker sva se z Erikom že velikokrat znašla v kakšni situaciji, ki bi se lahko slabo končala, a se na srečo ni). Nekateri strahovi so morda nerazumljivi, pretirani, toda odkar sem mama, so del mene. 

Največji strahovi se v materi prebudijo takrat, ko otrok zboli. V tebi se pojavijo mešana čustva, od skrbi do nemoči, ko gledaš bolnega otroka in ne moreš storiti ničesar, da bi v trenutku ozdravel, ampak moraš počakati, da bolezen mine. Prejšnji teden je bila Neja bolna. Začelo se je z manjšim prehladom in drisko, nadaljevalo pa s kašljem in bruhanjem. Vsakič, ko je bruhnila, me je pošteno stisnilo pri srcu. Obiskali smo pediatrinjo, ki jo je pregledala in potrdila, da je vse v redu in da naj jo opazujem, če bi prišlo do kakšnih sprememb. Pediatrinja me je malce pomirila, vendar sem bila čisto pomirjena šele, ko je Neja popolnoma ozdravela.

Ob tem sem se spomnila na vse tiste mame, ki imajo bolne otroke in se dnevno borijo za to, da bi otroci ozdraveli. Zame to se mame junakinje. Močne, z levjim srcem, mame, ki zmorejo vse. Ob njih se zdijo moje skrbi minimalne in pretirane. Toda take smo me mame. Želimo si le najboljše za naše otroke in največ nam pomeni, da so zdravi. 

SHARE:

nedelja, 26. marec 2017

Ko ti vse narobe gre ali kako sem preživela svoj prvi materinski dan



Neskončno sem se veselila tega vikenda. V soboto je bil materinski dan - moj prvi materinski dan, ko nisem samo v vlogi hčerke ali vnukinje, pač pa tudi mame. Ker je imel Erik popoldan tekmo, bi dopoldan preživeli skupaj kot družina, na kakšen izlet pa bi se odpravili v nedeljo, če seveda ne bi deževalo. Najprej sem razmišljala, da bi se šli kopat v Moravske Toplice, a ker je Neja prejšnji vikend zbolela, še vedno pa ji malce teče iz nosu, sem te načrte opustila in skovala nove. V petek zvečer sem odšla spat vsa vesela in navdušena, da bomo lahko končno en vikend preživeli skupaj, v naravi in zdravi. 

No ja, ne bi se mogla bolj zmotiti. Začelo se je v soboto sredi noči. Nekje okrog pol četrte zjutraj me je Neja zbudila, ker je bila lačna. Že med podojem sem začela čutiti, da nekaj ni v redu z mano. Po navadi sem ponoči med dojenjem zaspala še prej kot ona, tokrat pa sem se počutila precej neprijetno in sem komaj čakala, da zaspi. Ko je končno zaspala, je tudi meni nekako uspelo zaspati, a sem se ob pol sedmih ponovno zbudila. Bilo mi je precej slabo in takoj sem morala leteti na stranišče. V roku pol ure sem šla trikrat na stranišče, saj sem imela drisko. Razmišljala sem, če bi šla nazaj spat, a me je začel boleti želodec in mi je bilo slabo, tako da sem se raje odločila za kratek sprehod, kjer pa sem izbruhala vse, kar sem prejšnji dan pojedla. Takoj sem se počutila bolje, zato sva z mamo razmišljali, da sem verjetno prejšnji dan kaj takega pojedla. Na žalost pa z mano ni bilo nič boljše, ampak se je čez dan stanje samo poslabševalo. Če nisem sedela na školjki, sem pa bruhala. En dan prej smo babico odpeljali v bolnico, ker je od bruhanja in driske čisto dehidrirala, zato sem vedela, da sem od nje staknila virus, zaradi katerega sem zbolela.

Bolj se je približevala ura Erikovega odhoda na tekmo, bolj je bilo stanje napeto. Počutila sem se vedno slabše, saj sem vse, kar sem pojedla ali spila, izbruhala, zelo me je bolel želodec, za nameček pa sem dobila še vročino. Komaj sem se držala pokonci in stežka sem dojila Nejo, po drugi strani pa sem se bala, da bi še ona zbolela zaradi mene, zato sem bila ob njej samo, ko je bila lačna, drugače pa je zanjo skrbel Erik. Pred odhodom na tekmo sva se celo skregala, ker sem hotela, da ostane z nama, toda ko sem med dojenjem komaj pobegnila ven iz sobe, da nisem pobruhala Neje, sva se odločila, da bo najboljše, da obiščem zdravnika. Ker dojim, mi zdravnik ni predpisal nobenih zdravil, sem pa dobila infuzijo, zaradi katere sem se kmalu počutila bolje, saj sem bila že čisto dehidrirana. Zvečer mi je sicer vročina še narastla, toda zjutraj sem se zbudila že boljša.

Svojega prvega materinskega dneva si na žalost ne bom zapomnila po pozitivnih stvareh. Včeraj sem bila prav razočarana na zapletom dneva, toda žal je tudi bolezen del življenja. Odkar imam otroka, sem se naučila eno stvar. Nikoli ne načrtuj oz. se veseli ničesar vnaprej, ker nikoli ne veš, kaj lahko pride vmes in pokvari načrte. Zadnje čase se mi zdi, da smo skoraj vsak vikend bolni. Če ni bolna Neja, sva pa jaz ali Erik. Komaj čakam, da bodo ti dnevi za nami.


SHARE:

nedelja, 19. marec 2017

Živijo, Neja tukaj!


Živjo! Sem Neja, mala dojenčica ali, kot pravi moja mama, mali zaklad. Danes zjutraj mi je mami povedala, da piham že sedmo mini svečko. Nimam pojma, kaj točno je hotela s tem povedati, ker nisem nič pihala, ampak zvenelo je zelo pomembno. Sem zelo razposajen in radoveden otrok. Vse me zanima. Najbolj sem srečna, ko me primejo v naročje in nosijo po hiši. Joj, ko bi vi vedeli, koliko stvari imamo pri nas doma. V vsaki sobi se skriva čisto pravi zaklad, ki samo čaka, da ga odkrijem in primem v roke. Mamo in atija imam zelo rada, ampak najraje imam pa dedija, ker mi on vse pokaže in dovoli. Ampak ne povejte tega mami, ker se bo razjezila, saj mu pogosto pravi, da česa ne smem, ker sem še premajhna. Zelo rada se pogovarjam, ampak imam občutek, da me odrasli ne razumejo, ker zelo redko dobim, kar želim. Zato se pogosto razjezim. Da, tudi razjeziti se znam. Ker vem, da me bo mamica prijela v roke in bo takoj vse dobro. Doma imamo tudi kužka, ki je velik, črn in mehek. Nadušena sem nad njim in komaj čakam, da še malo zrasem, da se bom lahko igrala z njim. 

Sedeti še ne znam sama, čeprav se že skupam usesti, ampak to ni tako preprosto, kot izgleda pri odraslih. Tudi zobkov še nimam, česar je moja mami zelo vesela, kar pove čisto vsakemu, ki jo vpraša, če so mi zobki že zrasli. Baje jo že z dlesnimi preveč stisnem za dojko in jo boli. Ne vem, o čem govori, ker sem čisto pridna punca in se lepo dojim samo, ko sem lačna. Znam pa se že plaziti po vseh štirih. Nisem hitra, ampak pridem pa, kamor želim. Kaj pa naj, ko mi mama vedno nastavi igrače daleč stran od mene. Ampak moje igrače niso tako zanimive kot mamine. Mamina omara skriva same neverjetne stvari, zato se vedno, ko mami pospravlja oblačila, sprazim do nje in raziskujem. 

Mami mi že nekaj tednov opoldan ponuja žličko in na njej raznorazne stvari. Pravi, da mi je skuhala odlično kosilo in včasih je res dobro, včasih pa malo manj. Ati vedno pravi, da mi je skuhala "čuspajz". Nimam pojma, kaj to pomeni, ampak ne sliši se fajn, zato sem se ta teden odločila, da bom zaprla usta in ne bom sprejela tega, kar mi mami ponuja. Mami ni najbolj zadovoljna, ker držim zaprta usta in se obračam stran, ampak nič zato, mi je njeno mleko čisto dovolj, da se najem. Čeprav bi vam še z veseljem kaj povedala, ker se mi res tolikoooo dogaja, moram zaključiti, ker mami pravi, da je čas, da se počasi odpraviva spat. Haha, če bi ona vedela ... 
SHARE:

sreda, 15. marec 2017

Moj dojenček pa ne zaspi sam


Zadnje čase sem tečna in zadirčna. Ko me kdo vpraša, kako kaj ponoči spimo, bi se najraje zadrla nanj, ti slučajno izgledam zaspana, ko hodim po ulici in na veliko zeham! Pa se ne. Ker nočem biti nesramna. Mirno povem, da slabo spimo. Čedalje slabše. Glede spanja Neja nikakor ni po knjigi, saj obratno.

Različna obdobja spanja
Kot novorojenčica je Neja zelo rada spala, tudi ponoči. Že v prvih tednih je znala prespati po sedem ur v kosu. Ko je bila stara dva meseca, je vsako noč spala že devet ur brez zbujanja. Če sedaj, pri sedmih mesecih, prespi v kosu pet ur, to pomeni že veliko - kaj veliko, gromozansko - zmago. Ponoči se zbuja najmanj trikrat. Če ji želim ponuditi vodo ali čaj, se obrača stran: "Fuj, fej. Mami, zizooo bi!" Ne preostane mi drugega, kot da jo položim poleg sebe in podojim. Ker se dojiva leže, med dojenjem zaspim. Še prej kot ona. Sredi noči začutim, kako me nekaj udari po obrazu. Pogledam Nejo in se spomnim, da jo imam pri sebi. Položim jo v posteljico, a ne mine pol ure, ko se spet zbudi in zahteva dojko. Na koncu obupam in jo pustim celo noč pri sebi, da se lahko mala doji, kadar želi. Zjutraj cela omamljena in neprespana nimam pojma, če je še noč ali je že dan. Odprem oči, ko začutim, da me mali prstki božajo po obrazu. Gleda me cela nasmejana in vrešči zraven, jaz pa komaj gledam. Ampak tudi to so čari materinstva. 

Moj dojenček pa ne zaspi sam
Ko se končno sprijaznim z našim ritmom spanja, brskam po skupini, v katero so vključene mamice dojenčkov, ki so rojeni isti mesec kot Neja, in zasledim vprašanje, ali dojenčki mamic v tej skupini zaspijo sami. Spodaj sledi 30 odgovorov v smislu: "Da, dobi dudo in zaspi sam." "Da, podojim jo, položim v posteljico, dam ninico in zaspi sama." "Naša že od rojstva spi sama. Vklopim ji glasbeni vrtiljak in zaspi sama." In takoj se mi porodi vprašanje, ali sem res tako slaba mama, da ne znam svoje sedemmesečne dojenčice pripraviti do tega, da bi zaspala sama. Čez dan jo uspavam v vozičku, ker tako najhitreje zaspi, zvečer pa zaspi ali med dojenjem ali pa v naročju. Zvečer jo vedno uspavam jaz, ker pri atiju joče in sili k meni. Poslušam, naj je ne navajam spati v vozičku, ne na rokah, ne na dojki, toda kako naj jo drugače uspavam? Neja nima dude, saj je nikoli ni sprejela, sama pa pač ne zaspi. Sprijaznila sem se, da je moj dojenček pač tak, da potrebuje mojo bližino, da zaspi.

Večerna zabava
In potem pride včerajšnji dan. Zvečer je mala zaspala na dojki že ob osmih. Cela srečna sem si oddahnila, jo želela položiti v posteljico, ampak ona je takoj vedela, da se nekaj dogaja in je odprla oči. Potem pa so sledile tri ure nošenja, dojenja in tuljenja. Prav ste prebrale. Ne jokanja, ampak prav tuljenja. Ker je bila tako zelo zaspana, ampak ni mogla zaspati. Na koncu sem že jaz jokala z njo in jo stiskala k sebi. Malo pred enajsto se je le uspela pomiriti in je ob dojenju zaspala. 

Danes zjutraj pa cela neprespana in s komaj odprtimi očmi gledam to malo bitjece in si mislim, morda so noči res težke, toda vredno je. Morda Neja res ne zaspi sama, toda od sedemmesečnega dojenega dojenčka je pač težko pričakovati, da zaspi sam. Navsezadnje imamo tudi mi, odrasli, probleme s spanjem in včasih stežka zaspimo in se ponoči zbujamo.

Vsak dojenček je drugačen. Vsak dojenček je poseben. Drage mamice, tudi če naši dojenčki ne zaspijo sami, tudi, če se ponoči zbujajo na dve uri, ni s tem nič narobe. Naši dojenčki nas pač potrebujejo. Tukaj in sedaj, tudi ponoči. Enkrat bo že prišel čas, ko bodo zaspali sami in spali celo noč. Enkrat bo že prišel čas, ko se bomo tudi me v miru naspale in odpočile. Najpomembnejše je, da poslušamo svojega otroka in ravnamo v skladu s tem z njegovimi potrebami. 


SHARE:

sreda, 08. marec 2017

Pet razlogov, zakaj se odlično počutim v svoji koži


Danes sem imela kar nekaj idej, kaj spisati na temo današnjega praznika. Pa sem si na koncu premislila in se odločila za eno pozitivno objavo. O sebi kot ženski. Zakaj se dobro počutim v svoji koži. Najprej sem imela namen objavo poimenovati pet razlogov, zakaj sem srečna kot ženska, ampak mi je takoj na misel prišla Murkova pesem s podobnim naslovom in se mi to ni več zdela dobra ideja. :P

Včasih se mi zdi, da se ženske čisto preveč obremenjujemo s tem, ali smo urejene ali nismo, koliko kilogramov imamo, če pojemo kak obrok nezdrave hrane, kaj si drugi mislijo o nas, če ugajamo drugim ali ne ... Ko se nehamo obremenjevati z nepomembnimi stvarmi in se posvetimo temu, kar je res pomembno, postanemo srečnejše in bolj zadovoljne v svoji koži. 

Danes deli z vami 5 razlogov, zakaj sem srečna ženska in se odlično počutim v svoji koži ... 

... ker SE IMAM RADA
Če želimo imeti rade druge, moramo najprej imeti rade sebe, saj se vse začne pri ljubezni do sebe. Rada se imam. In spoštujem se. Sem to, kar sem, počnem stvari, ki so mi všeč in zadovoljna sem v svoji koži. 

... ker sem SAMOZAVESTNEJŠA
Kot otrok in najstnica sem bila zelo zaprta vase, nikoli se nisem izpostavljala, bila sem zelo tiha, da ne govorim o grozni tremi pred nastopanjem. Z leti in odraščanjem sem postala samozavestnejša, in čeprav se nekatere stvari nikoli ne spremenijo (trema pred javnim nastopanjem je še vedno prisotna in nekako dvomim, da se je bom kdaj znebila), pa si sedaj kot odrasla ženska več upam, več govorim in bolj zaupam. Vesela sem, da sem se odločila za bloganje, saj mi je prineslo veliko dobrega glede samozavesti. Sedaj si upam marsikaj, česar si včasih ne bi. 

... ker se ne bojim pokazati ČUSTEV
Sem izjemno čustvena oseba in ni me strah pokazati svojih čustev, ker ne verjamem, da me to dela ranljivo, ampak močnejšo. Ko me nekaj prizadene, se hitro poberem in grem naprej, še bolj trdno odločena, da mi bo uspelo. Ravno danes sva se z dragim pogovarjala, da smo ženske čustveno precej močnejše od moških. Ne bojimo se pokazati svojih čustev, a hkrati uspemo marsikaj preboleti prej kot moški. Ker ne zadržujemo tega v sebi. In tako je prav. 

... ker sem MOČNA
Močna sem, saj uspem premagati bolečino. Koliko moči se skriva v meni, nisem vedela, dokler nisem rodila Neje. Izjemno me je bilo strah poroda, bala sem se bolečine, tega, da bi se kaj zakompliciralo. Na srečo je vse potekalo v najlepšem redu, bolečine pa so sedaj tudi pozabljene. 
Močna pa sem tudi, ker mi ni mar za mnenja drugih ljudi, ki mečejo polena pod noge in obrekujejo, saj verjamem vase in se zavedam, da sama krojim svojo pot in da mi bo s podporo najbližjih uspelo vse.

... ker LJUBIM SVOJE TELO
Od poroda mi je ostalo kar nekaj kilogramov, na trebuhu se mi še vedno poznajo strije, toda to me ne moti. Ljubim svoje telo. Ker je devet mesecev v njem raslo novo bitje, ki sem mu podarila življenje. 

SHARE:

petek, 03. marec 2017

O debelih dojenčkih in ponosni mami

S prijateljico, ki je prav tako kot jaz rodila avgusta, se z vozički sprehajava po stezi in srečava njeno znanko z mamo in dojenčico, ki je od najinih mlajša tri mesece. Pade nekaj vljudnostnih besed, nato pa znankina mama pogleda našo Nejo in vpraša, koliko je stara. Odgovorim, da pol leta. Debelo me pogleda in reče: "Pol leta? Joj, kako je debela." Sem že na tem, da  zabrusim nekaj nazaj, a prijateljica in njena znanka se pogovarjata že o drugih stvareh, zato se raje ugriznem v jezik in zavijem z očmi. 

Od tistega trenutka mi misel o debelih dojenčkih ne gre iz glave. Ker tega nisem slišala prvič. V bistvu mi govorijo, da je Neja debela, že od začetka. Ker se je na začetku veliko dojila, sem stalno poslušala, naj ji omejim podoje, saj bo drugače debela. Ko se je iz meseca v mesec redila po kilogram, so govorili, da je premočna. Ko ji je gosta hrana končno zadišala in prav lepo je, so mi rekli, da če bo šlo tako naprej, bo predebela.

Jaz pa ob teh komentarjih zavijam z očmi in skušam mirno razložiti svoje nestrinjanje. Ki včasih naleti na gluha ušesa. Ampak na srečo se mi s tem ni treba ubadati vsak dan, saj teh komentarjev nikoli ne slišim od domačih, ki vsakodnevno spremljajo njen razvoj, pač pa vedno od tistih družinskih članov, ki jo vidijo le enkrat na teden ali pa še redkeje. Ob tem se sprašujem, ali smo res tako zelo obsedeni z lastno težo in debelostjo, da jo moramo projicirati že na dojenčke.

Če bi bilo po moje, bi zakonsko prepovedala besedo "debel" za dojenčke. Sama ne verjamem v to, da so lahko dojenčki debeli. Ne tisti, ki se dojijo, in niti tisti, ki so na adaptiranem mleku. Debeli so lahko pozneje, če jedo preveč sladkarij, pijejo preveč sladkih pijač, se premalo gibajo, kilogrami pa naraščajo ... Dojenčki, ki pa se šele razvijajo in rastejo, hranijo pa predvsem z mlekom, nikakor ne morejo biti debeli. Lahko so le luštno okrogli. 

Naša punca ima pri pol leta 70 cm in 8 kg. Drži, da se redi nad povprečjem, toda skladno s tem tudi hitreje rase. In mene to ne moti. Veselim se tega. Zakaj?

Ker sem PONOSNA na njo. Ponosna na njene kilograme, okrogla lička, mišelinke. Ker to pomeni, da je zdrava. Da lepo pridobiva na teži. Da nama je dojenje lepo steklo in nimava težav z njim. Da je moje mleko res najboljša hrana za njo. Ponosna sem tudi, da je lepo sprejela gosto hrano. Vesela, da jo zanima in poje več kot eno žličko, da ne kuham in mažem posode zaman. Vesela sem, da je radoveden, nasmejan in dobrovoljen dojenček. Da še razen prehlada ni bila bolna.

Ponosna pa sem tudi nase. Ker sem vztrajala, da nama je dojenje steklo, ker sem ob tem poslušala le sebe in svojega otroka, ker sem ji ponudila dojko vedno, ko je hotela in se nisem menila za komentarje drugih, da jo preveč in predolgo dojim. Ponosna, da je moje mleko tisto, ki je "krivo" za njen napredek.

In naslednjič, ko mi bodo rekli, da je debela, jo bom poljubila na njena okrogla, mehka lička in jim povedala, da jo obožujem točno tako, kot je.


SHARE:

sreda, 01. marec 2017

Dojenčkov dnevnik: Nejin 24. teden



Koliko sem stara: 24. tednov

Dojenje in gosta hrana: Po dveh tednih uspešnega uvajanja je ta teden začela zavračati gosto hrano. Največ je pojedla dve žlički, potem pa ni več hotela odpreti ust in jesti. Odločila sem se, da je ne bom silila in bova z gh za nekaj časa prekinili. Predvsem, ker se je ta teden res dosti in pogosto dojila. 

Uspavanje: Del prejšnjega tedna in vikend je Neja več časa preživela z ostalimi družinskimi člani, ker je bila moja mama na operaciji in sem jaz doma prevzela še določene opravke, ki jih je prej opravila mama (drugače si delo deliva), posledično pa sem manj časa preživela z Nejo. Neji se je prav poznalo, da me pogreša in si želi več moje pozornosti, tako da ko sem končno imela čas za njo, je bila večinoma na rokah, pa tudi uspavanja so se podaljšala, saj kar ni in ni hotela zapreti oči, čeprav je bila že pošteno zaspana.

Spanje: Za nami je izjemno naporen teden. Nekaj dni zapored se je ponoči zbujala na eno uro in se dojila po pol ure, preden je zaspala. Vedno, ko sem jo skušala premakniti v posteljico, se je v joku zbudila in hotela spet dojiti, tako da sem jo na koncu pustila kar pri sebi. Ona je sicer lepše spala, ker se je lahko priklopila na dojko, ko je želela, jaz pa sem zjutraj vstala utrujena in vse me je bolelo. Možno, da je bilo krivo to, da čez dan ni bila toliko z mano, kot je bila navajena, lahko pa je razlog tudi v v poskoku rasti (ki je običajno okrog peega meseca starosti) ali pa tudi v zobkih, saj je imela nekaj dni otečene dlesni in je igrale noro drgnila ob njih.

Zanimivosti: Odkar se je naučila obrniti s hrbta na trebuh tudi v desno, se ves čas kotali, predvsem na postelji, tako da jo moram imeti stalno na očeh. Na hrbtu noče več ležati, ampak je najraje na trebuhu. Igračke že prijema iz ene roke v drugo. Ko je na trebuhu, z obema rokama naenkrat uspe prijeti dve igrači, z vsako roko eno igračo. Potem eno izmed njiju (po navadi tisto v levi roki) dvigne visoko v zrak, jo nekajkrat obrne, opazuje, nato pa igrača konča v ustih. 
SHARE:
Blogger Template Created by pipdig