Blog o materinstvu, lepoti in vsakdanjih stvareh

petek, 04. avgust 2017

Namesto v toplice v bolnico



Se to dogaja le meni ali tudi vam, da pride vedno, ko načrtujete nekaj lepega, nekaj vmes? To objavo pišem utrujena in izjemno čustvena, zato se že vnaprej opravičujem, če se bo zdela brez glave in repa. Nekaj časa se na blogu nisem oglašala, ker se mi v tej vročini res ni dalo sedeti za računalnikom, a ta vikend bi se morala naša mala družinica odpraviti na kratek dopust v toplice, zato sem dobila veliko zagona in idej za nove objave. Za danes sem načrtovala čisto drugačno objavo, povezano z našimi počitnicami, a odkar imam otroka, sem se že navadila, da lahko hitro pride kaj vmes, tudi kaj takega, ob čemer ti stiska srce.

Namesto v toplicah sva z Nejo pristali v bolnici. V sredo popoldan je postala prava mala jokica, ko me ni bilo ob njej, a temu najprej nisem posvečala posebne pozornosti, saj je zadnje čase precej navezana name in se pritozuje, ko grem iz istega prostora, v katerem se nahaja ona oz. vedno sili k meni, ko me zagleda. Za ozimnico sem pripravljala paradižnikovo mezgo, zato je Nejo nekaj časa pazil Erik. Ko sem končala in se jima pridružila, se je Neja hotela samo crkljati z mano. Zdela se mi je nekam vroča in termometer je pokazal 37,5 °C. Skopala sem jo in ker je vročina naraščala, sem ji dala svečko. Ponoči je vročina sicer padla, a zjutraj je spet začela naraščati. Cel dan je večinoma spala in ker je popoldan postajala vedno bolj jokava in brez energije, s svečkami pa več nisem mogla zbiti vročine, sva jo z Erikom odpeljala k dežurnemu zdravniku, ki jo je takoj vpisal v bolnico.

V bolnici je zdravnica ugotovila, da je Neja čisto dehidrirana, zato se naju je odločila obdržati čez noč. Čez dan se je Neja res ogromno dojila, a pila je zelo malo. Dobila je infuzijo in svečko, ki je poskrbela, da ponoči ni bila vročična. Sedaj sva že drugo noč v bolnici.

Sploh ne morem opisati, kako grozno se počutim v tem trenutku. Strah me je, čeprav (za)upam, da sva v dobrih rokah, počutim se nemočno, ko gledam svojega otroka, kako trpi. Srce me boli, ko jo gledam, kako hlipa vsakič, ko vidi medicinsko sestro ali zdravnika in kako se dere vsakič, ko je pikana. Srce me boli, ko me njene obtožujoče oči gledajo vprašujoče, zakaj to dovolim, a jaz vem, da ji želijo le pomagati. Toda ona se kot dojenček žal ne zaveda tega in zanjo to predstavlja gromozanski stres. In tudi to me boli, da ji tega ne morem prihraniti. Po eni strani komaj čakam, da greva domov, kjer bo imela svoj mir in kjer se bo počutila domače, a po drugi strani sem vesela, da sva tu, kjer ji znajo pomagati.

Današnji dan je tudi zame predstavljal ogromen stres. Od včeraj ponoči je bila Neja neštetokrat pikana. Dvakrat so ji vzeli kri, saj niso mogli ugotoviti, kaj točno je narobe z njo, vstavili pa so ji tudi metuljčka za infuzijo. Ker so ji le s težavo našli žile (pravijo, da zaradi dehidracije in vročine), je bila tako v enem kot drugem primeru večkrat pikana, preden so ji uspeli vzeti kri oz. vstaviti metuljčka. Včeraj je dobila metuljčka v nogo, danes pa so ji ga prestavili v roko. Za Nejo je bilo to pikanje izjemno strešno, zame pa izjemno boleče, saj sem jo komaj gledala in poslušala, kako joče, a hkrati je nisem mogla vzeti v naročje in potolažiti,  dokler niso končali, tako da sem jokala z njo. Skušam biti močna zanjo, a sem izjemno čustven človek in solze le stežka zadržujem.

Svoje pa je vsemu skupaj dodalo tudi to, da niso vedeli točno, kaj je z Nejo narobe, pa so jo pregledali trije zdravniki. Ker prve raziskave urina in krvi niso pokazale nič posebnega, je bila prva diagnoza le dehidracija. Druga zdravnica je potem ugotovila, da se Neji kaže vnetje ušesa in ji je predpisala antibiotike. Popoldan pa je tretji zdravnik ponovno naročil preiskave krvi in mi zagotovil, da gre za tipično virusno infekcijo in da mora Neja bolezen preprosto preboleti tako, da spije čim več tekočine.

Priznam, da ne vem več, kaj naj si mislim. Vsem preostalim čustvom se je pridružila še zmedenost. Vse, kar vem, je, da je moje dete bolno, da trpi in da ji vročina noče pasti. V nekem kotičku zmešnjave teh čustev pa obstaja tudi upanje, da bo jutri boljše. Da jutri vročina pade in se bo stanje mojemu otroku izboljšalo. Ne glede na vse, kar doživimo v življenju, ni ničesar hujšega, kot gledati svojega otroka, kako trpi.

P. Se. Ta objava je izpadla čisto drugače, kot sem jo sprva načrtovala. Morda sledi še drugi del, toliko tega je še neizrečenega.


SHARE:

1 komentar

  1. Grozno :(. Hudo mi je za vaju. Posiljam vama objem in obilo dobrih zelja. Iskreno upam, da bo jutrisnji dan mnogo boljsi in da se cimprej vrneta domov, v ockov objem. Drzita se!!❤

    OdgovoriIzbriši

Blogger Template Created by pipdig