Blog o materinstvu, lepoti in vsakdanjih stvareh

nedelja, 11. junij 2017

Hvala, ker si!


Za današnjo objavo sem imela v mislih kar nekaj različnih idej, a po današnjem dopoldnevu sem vedela, da moram eno objavo nameniti njemu. Njemu, ki prenaša moje muhe (ok, tudi on ima svoje, a zanemarimo to v tej objavi :P). Njemu, ki poskrbi, da ko pogledam nazaj album Nejinih fotografij, vidim veliko prečudovitih fotografij mame in hčere. Njemu, ki zna ovekovečiti najino ljubezen in takrat, ko najmanj pričakujem in sva najmanj pripravljeni, naredi najlepše fotografije. Ne, to ne bo objava o najinem odnosu. Tako kot vsi pari imava tudi midva dobre in slabe dni. To bo objava o hvaležnosti. Ker ga imam. Namenjena v prvi vrsti njemu, toda čutim, da jo moram vseeno spisati.

Za danes dopoldne sem imela v mislih nekaj idej za fotografiranje za blog, saj pripravljam nekaj tutorialov za DIY izdelke za lase in bi jih rada imela poslikane tudi na modelu, tj. meni in Neji. Ko sem mu to omenila, me je spet jezno pogledal izpod obrvi in kot že ničkolikokrat prej dejal, da sem spet dosadna in težim. A kot vedno je popustil in tako smo se odpravili naokrog, iskat primerno mesto za fotografiranje. Na koncu smo pristali ob ribniku za našo hišo, na mestu, ki sem ga imela najmanj v glavi za to fotografiranje. Spet sva se skregala, kot vsakič, ko ga prosim, naj prime fotoaparat v roke, saj res ne mara fotografirati. Po navadi si celo fotografiranje jezno mrmra v brado, dokler ga ne prosim, naj prime Nejo, da ju bom jaz pofotkala. Takrat postane boljše volje in bolje razpoložen. Po vsakem fotografiranju vpraša: "A mene pa ne boš objavila na Instagram?" in ko mu pokažem objavljeno fotografijo, na kateri je on, se mu od veselja na ustih nariše velik nasmeh. 

Ob pregledovanju današnjih fotografij, ki so res prečudovito izpadle, sem se zamislila, kako zelo vesela sem, da ga imam. Čeprav sva si glede fotografiranja na nasprotnih bregovih, mi vedno ustreže in naredi čudovite fotografije. Resda niso profi, pa tudi moje ne, ampak midva nisva profi fotografa. Zaradi njega lahko v člankih o fotografiranju otrok preskočim točko, v kateri svetujejo, naj mame, ki so po navadi za objektivom, dajo fotoaparat nekomu drugemu v roke, da z otroci poslika še njih. Izjemno sem vesela, da imam zaradi njega ogromno čudovitih fotografij z Nejo. Pa da ne bo pomote. Tudi on je veliko na fotkah, čeprav njegove bolj redko delim. 

Hvala, dragi, da mi kljub temu da ti grem s fotografiranjem na živce, vedno ustrežeš. Hvala, ker mi tudi na ta način kažeš svojo ljubezen. Hvala, ker prenašaš moje muhe. Hvala, ker me podpiraš tudi pri bloganju. Hvala za vse čudovite spomine. Hvala, ker si!



SHARE:

Ni komentarjev

Objavite komentar

Blogger Template Created by pipdig