Blog o materinstvu, lepoti in vsakdanjih stvareh

petek, 05. maj 2017

Spomini, ki ostanejo za vedno


S fotoaparatom ali telefonom se vedno trudim ujeti zanimive, posebne Nejine trenutke, za katere vem, da se jih bom čez nekaj let le stežka spomnila, fotografije pa jih bodo ohranile in mi zagotovo prebudile spomine, da bom o njih lahko pripovedovala Neji. Zadnjič mi je ati rekel: "Pa saj ni treba fotografirati čisto vsega, kar se dogaja in ves čas okoli skakati s telefonom." Pa sem se zamislila. Ali res preveč fotografiram? Res ves čas skačem naokoli s telefonom ali fotoaparatom in fotkam? A ne znam preživeti brez teh dveh pripomočkov? Ko pogledam svoje mape s fotografijami, so odgovori na dlani - na prvi dve vprašanji je NE, na tretje pa ZNAM. Včasih mine ves teden, da ne nastane NOBENA fotka. 

Obstajata dve skrajnosti. Ljudje, ki telefona ali fotoaparata nikoli ne primejo v roke, da bi kaj fotografirali, niti se nočejo fotografirati, in ljudje, ki stalno pritiskajo na sprožilec. Blogerji vemo, kako pomembna je fotografija, kako pomembno je ujeti pravi trenutek, predvsem, če želiš biti aktiven na socialnih omrežjih. Navsezadnje si Instagram gradimo s fotografijami in tudi za Facebook so fotografije pomembne. Dandanes, ko ljudem primanjkuje časa, se bodo prej ustavili ob lepi fotografiji kot pa ob dolgem zapisu. Zame osebno je najboljša neka zlata sredina. Da fotografiraš trenutke in jih za vedno ovekovečiš, vendar si še vedno prisoten pri dogajanju.

V nedeljo smo imeli krst. Že en dan prej sem pripravila fotoaparat, napolnila baterijo, uradni del pa je prišel fotografirat moj sosed, ki je fotograf. Vendar se ni nil izšlo tako, kot sem načrtovala. Razen fotografij uradnega dela in nekaj fotografij pri torti drugih fotografij nimamo. Neja se ni fotografirala ne s starimi starši ne z drugimi sorodniki, ker se noben ni hotel fotografirati. Pri cerkvi se je že moj dragi zmrdoval, kaj spet težim s tem fotografiranjem in tudi ostali družinski člani se niso hoteli postaviti, ampak se jim je samo mudilo naprej. Prav žalostna sem zaradi tega. Saj se ni šlo zame, šlo se je za Nejo. Navsezadnje ona drugih spominov na krst kot fotografij ne bo imela. Pa tudi naši spomini, ki so sedaj še sveži, bodo sčasoma zbledeli in se bomo pomembnih trenutkov in prelomnic v najbolj spomnili ob fotografijah.

Zato sem sklenila, da ne poslušam več nobenega, ki mi bo težil, zakaj spet skačem naokoli s fotoaparatom ali telefonom in da sem zato bedna, pač pa bom fotografirala mojo punco, kolikor bom želela. Navsezadnje ne bom fotografirala 24 ur na dan, saj mi klik na sprožilec fotoaparata vzame eno sekundo, kar znese nekaj minut na teden in veliko čudovitih spominov. Zato še ne bom slaba mama. Še vedno bom prisotna, še vedno se bom igrala in norela z Nejo, še vedno bom naredila vse, da se bo imela lepo. Le da ji bom čez nekaj let lahko ob fotografijah pripovedovala, kako je bilo.


SHARE:

Ni komentarjev

Objavite komentar

Blogger Template Created by pipdig