Blog o materinstvu, lepoti in vsakdanjih stvareh

nedelja, 09. april 2017

Nedeljsko družinsko popoldne


Že zjutraj mu povem, da so je za danes napovedano lepo vreme in da gremo nekam na izlet, ker ne mislim ves dan čepeti noter, ne doma in ne na obiskih. Tudi Neja uživa zunaj, saj je sedaj že dovolj velika, da lahko opazuje okolico in res jo vse zanima. Rada opazuje živali, otroke in avtomobile. 

Po kosilu Neja zaspi, midva pa sva začneva premlevati, kam bi se lahko odpravili. 
On: "Kam bomo šli?"
Jaz: "Lahko bi šli v Boračevo v Sikaluzoo. Neja obožuje živali, zagotovo ji bo všeč."
On me grdo pogleda: "V Boračevo? To je daleč, meni se ne da tja."
Jaz: "Potem pa gremo v Lendavo na Vinarium, tam še nisva bila. Nato pa lahko gremo še kam na sladoled."
On: "Eh, to me ne zanima."
Jaz: "Potem pa ti nekaj predlagaj."
On: "Ne vem, kam bi lahko šli."
Jaz, že cela jezna in naveličana, ker mu niso všeč moje ideje: "Pa poguglaj."
On je seveda vzel zadevo zares in čez nekaj časa mi reče: "Lahko pa gremo v Ižakovce na otok ljubezni."
Razmišljam. Tam je zelo lepo. Brod na Muri, lepa narava. Toda jaz bi vseeno šla raje kam drugam. Še vedno navijam za Sikaluzoo. 

Vmes se Neja zbudi. Zrihtamo se, spakiramo v avto vse, kar potrebujemo in se odpravimo. Usedeva se v avto in vpraša: "Kam zdaj gremo?" Sediva, se gledava, nato pa pravim: "V Rakičan, gledat konje. Neji bodo ziher všeč." Končno se oba strinjava z destinacijo in gremo na pot. Prispemo tja in neskončna gužva, saj nikjer ni prostora za parkirati. Pogledam na internetu, če se kaj dogaja, in vidim, da ravno v tem trenutku poteka predstava cirkusa Kellner, zato se odpravimo naprej proti Murski Soboti. Na mojem obrazu razočaran izraz, ker se nismo mogli ustaviti, saj sem se res veselila Nejine reakcije nad konji, on pa premleva, kam bi šli. Odloči se, da se v Murski Soboti ne ustavimo in raje gremo do Moravskih Toplic v kavarno Cafe Praline na sladoled. Tja rada zahajava, saj sta nama všeč tako ambient kot tudi ponudba.

Neja je na poti do tja zelo mirna. Misliva, da spi, toda ko prispemo, naju gleda z velikimi očmi. Erik iz avta vzame voziček, jaz pa Nejo. Zavoham, da nekaj smrdi. Voham Nejo in skapiram, da se je pokakala. Previjem jo kar v avtu, nato pa se odpravimo do kavarne, ki je bila nabito polna. Ker se z vozičkom res nisva hotela gužvati med ostalimi gosti, greva en krog okoli počitniških hišic in se dogovoriva, da se ustaviva v gostilni Car, ki ima med ponudbo tudi sladoled in sadne kupe. Oba naročiva sadno kupo. Jeva, se vsem pogovarjava z Nejo in pobirava igračo, ki jo meče na tla. V usta dam prvo sadje. Nekam čuden okus ima. Kiselkast. Poskusim drugo žlico. Isto. Rečem mu, da ima moje sadje čuden okus in da se mi zdi, da je skisalo. Odvrne, da je njegovo isto. Odločiva se, da seveda kupe ne bova pojedla, ampak ker sva oba taka, da nočeva komplicirati, ne bova nič rekla. Ko plačava račun, natakarica vidi, da sva pustila kupo in vpraša, če kaj ni v redu. Erik me pogleda, jaz pa po pravici povem, da se mi zdi, da jim je kompot skisal. Odide preverit, če se je to res zgodilo, Neja pa se začne jokati in siliti k meni. Vse kaže, da je lačna. Hotela sva že iti, nakar se natakarica vrne, se nama opraviči, vrne denar in ponudi nadomestno kupo. Zahvaliva se, rečeva, da ni problema, toda kupe ne bi, ker morava iti zaradi male. Na parkirišču ni gužve, zato Nejo podojim kar tam.

Ura je štiri. On bi šel že domov, jaz pa še ne. Komaj ena ura je minila, odkar smo se odpravili od doma. Dan je lep, zato bi ga rada še malo izkoristiva. "Prav," mi reče. "Pa gremo nazaj."

Kam smo se odpravili potem? Kaj smo doživeli? Več o tem pa v jutrišnji objavi. :)

P. S. Po navadi ne maram pisati nedokončanih objav z nadaljevanji, toda današnji dan mi je dal idejo za dve ločeni objavi, obljubim pa, da take objave ne bodo pogoste. :)

SHARE:

Ni komentarjev

Objavite komentar

Blogger Template Created by pipdig