Blog o materinstvu, lepoti in vsakdanjih stvareh

četrtek, 16. november 2017

Dnevnik nosečke Taye: Prvo trimesečje



Teža: Zanosila sem z 90 kg. V času dojenja sem ogromno jedla, tudi veliko sladkega, kar se je takoj poznalo pri naraščanju teže. Sem pa v prvem trimesečju zaradi slabosti shujšala 3,5 kg.

Kako sem izvedela za nosečnost? Prvi simptomi, ki so nakazovali na to, da se z mojim telesom nekaj dogaja, so bile boleče dojke med dojenjem. Na začetku temu nisem posvečala posebne pozornosti, ko pa mi je menstruacija izostajala že več kot za teden dni, sem naredila test nosečnosti, ki je bil pozitiven. V 8. tednu sem bila naročena na prvi pregled pri ginekologu, ki je nosečnost potrdil. 

Počutje: Na začetku nosečnosti sem se počutila odlično, normalno sem lahko jedla, bila sem polna energije, nekje okrog osmega tedna pa mi je začelo energije primanjkovati in postala sem zelo utrujena. Takrat Neja še ni bila v vrtcu in celodnevno ukvarjanje z njo mi je res jemalo veliko energije. Okrog 10. tedna so se začele pojavljati vsakodnevne slabosti in glavoboli. Postala sem izjemno čustvena in vse me je hitro vrglo iz tira in spravilo v jok. 
V prvem trimesečju sem bruhala le enkrat in še to po svoji krivdi. Po dolgem času je bil Erik eno soboto končno prost (septembra in oktobra ga zaradi službe ter treningov nogometa in košarke skorajda nič ni bilo doma), zato smo se odločili za en družinski izlet. Na koncu je padel predlog, da se peljemo na Goričko, kar nikakor ni bila dobra ideja, saj mi je zaradi vseh ovinkov postalo tako slabo, da se je moral Erik ustaviti, drugače bi se pobruhala v avtu. 

Prehrana: Na začetku se mi je še luštala kakšna hrana, npr. čokolada, suhe slive, mandarine, makaroni s tuno (tune bi lahko, odkar sem noseča, pojedla na tone), okrog 10. tedna pa se je vse ustavilo, dobila sem občutek težkega želodca, hrana se mi je začela upirati in komaj kaj sem spravila vase. Začela sem živeti večinoma od kruha in sadja. Obroke sem drastično zmanjšala, sladko pa se mi je začelo upirati.

Kaj je bilo najlepše? Odkar je Neja v vrtcu, mi veliko pomeni najino jutranje crkljanje pred vrtcem, saj me pogosto boža po obrazu, ko se zbudi, in mi daje poljubčke. Izjemno čustven in lep je bil zame tudi trenutek, ko sem prvič videla malo pikico na ultrazvoku in je ginekolog potrdil, da pod mojim srcem raste novo bitje. 

Kaj je bilo najtežje? Izjemno me je prizadelo, kako so nekateri najbližji družinski člani sprejeli novico o nosečnosti. Čeprav so trdili, da so veseli, sva poslušala očitke, kako sva se lahko odločila še za enega otroka, ko pa sem jaz brez službe, da je bila odločitev prehitra in prenagla itd. 

Kateri dogodek si boš najbolj zapomnila? Iz prvega trimesečja si bom zagotovo najbolj zapomnila Nejino uvajanje v vrtec, saj je bil zame to izjemno težek in čustven dogodek. Vprašanja, ali sem se prav odločila, dvomi, da je še premajhna za vrtec, nasprotovanje družine, da jo dam v vrtec, in spremembe, ki jih vrtec prinaša, so zelo vplivale name in bila sem pod velikim stresom. Na srečo je istočasno z mano hčerko uvajala tudi ena prijateljica z istimi dvomi in najini pogovori so mi res pomagali, da sem se pomirila in nisem komplicirala. Na srečo pa je Neja potrebovala manj kot mesec dni, da se je navadila na vrtec in sedaj zjutraj, ko se poslovim od nje, kar leti v igralnico, brez da bi se sploh ozrla nazaj name. 

Nosečkin dnevnik: V prvi nosečnosti sem pisala dnevnik svoje nosečnosti na blogu (tukaj), tokrat pa sem se odločila, da bom zapiske delala tudi v fizični obliki, tako da sem si naročila Nosečkin dnevnik blogerke Nine (Z ljubeznijo, mama), kamor bom lepila tudi fotografije iz časa svoje nosečnosti. 


SHARE:

torek, 31. oktober 2017

Mami ustvarja: Zabavna čarovnica


Že prejšnji teden sem na Pinterestu iskala zanimive ideje za ustvarjanje z enoletnico za noč čarovnic in medtem ko sem našla veliko zanimivih idej, mi je na žalost zdravje zagodlo in sem zadnjih nekaj dni preležala v postelji, tako da sva danes ustvarili le eno izmed idej. Bolj kot ne sem ustvarjala sama, saj je Nejo na začetku ustvarjanje še zanimalo (z veseljem je sodelovala pri risanju odtisov in na začetku pri barvanju krožnika z zeleno), potem pa odvihrala po svoje. Pa saj od enoletnice nisem niti pričakovala, da bi dolgo sedela pri miru in ustvarjala po svoje (ker zna biti dolgo pri miru samo takrat, ko je treba jesti :D).

Je pa ideja zabavne čarovnice iz papirja zagotovo zanimiva za večje otroke, ki jih ustvarjanje bolj zanima in že marsikaj znajo sami. Jaz sem se odločila, da jo ustvarim, ker Neja obožuje, če rišemo odtise njenih rok, ideja pa mi je bila tudi bolj zanimiva kot duhci iz odtisov. :)

Potrebujemo: 
- papirnat krožnik
- kolaž papir (črn, vijoličen, oranžen)
- škarje
- lepilo
- gibljive oči (lahko pa jih sami izrežemo iz papirja)
- črn flomaster
- zeleno tempera barvo
- čopič

Kako ustvariti zabavno čarovnico?
Na oranžen list papirja narišemo odtis leve in desne otroške roke (če so otroci dovolj veliki, lahko to storijo sami). Nato položimo skupaj dva papirja in odtise izrežemo. Uporabili jih bomo za čarovničine lase.
Vzamemo papirnat krožnik in zadnji del pobarvamo z zeleno tempera barvo. Medtem ko se barva suši, iz črnega papirja izrežemo čarovničin klobuk. Iz vijoličnega papirja izrežemo trak, ki ga prilepimo na čarovničin klobuk. 
Ko se barva posuši, na krožnik zalepimo oči, narišemo nos in usta. Nato zalepimo na krožnik oranžne odtise rok, ki predstavljajo lase, in na koncu še klobuk.

In naša zabavna čarovnica je narejena. Veselo ustvarjanje!


SHARE:

sreda, 18. oktober 2017

Ko se ljubezen množi


Ko se je Nejina starost bližala magični številki eno leto, sva se začela pogovarjati o tem, da bi lahko naslednje leto najina punca dobila družbo. Pogovarjala sva se o plusih in minusih ponovne nosečnosti in povečanja družine v dani situaciji in na koncu našla več plusov kot minusov. Seveda je bila najprej zgolj želja. Ki se je uresničila prej, kot sva pričakovala. 

Konec avgusta so me vsakič, ko se je Neja začela dojiti, noro začele boleti dojke. Najprej sem to pripisovala stalnemu dojenju, saj je v tem obdobju ponoči dobesedno spala na dojkah. Ko pa mi je začela zamujati menstruacija že več kot teden dni, sem vedela, da je čas, da naredim test. Zadnjega avgusta je imela Neja posvetovalnico pri enem letu in takoj po pregledu sva leteli v DM, kjer sem kupila test nosečnosti in ga opravila kar na stranišču v BTC-ju. O higieni in ostalem nisem razmišljala, ker preprosto nisem več mogla zdržati in sem se morala prepričati, kako je na stvari. Na srečo sem bila na stranišču sama, moja punca pa je spala v vozičku, tako da sem v miru opravila test in počakala tistih nekaj minut, da se je pokazal rezultat.

Sledil pa je šok. Test je bil pozitiven. 

Čeprav sva si otroka želela in sva ga načrtovala, nisva pričakovala, da nama bo uspelo takoj, predvsem, ker je pri Neji trajalo nekaj mesecev, preden sem zanosila. Oblile so me solze in moji občutki so tavali med srečo in strahom. Novico sem takoj sporočila Eriku, ki pa je ostal brez besed, saj je bil prepričan, da nama ni uspelo. Čez dva dni sem ponovila test, ki je le potrdil prvega in čez dva tedna je na prvem pregledu nosečnost potrdil tudi ginekolog.

Na začetku nosečnosti sem se počutila super, a dlje kot sem noseča, slabše je počutje. Čisto sem brez energije, komaj mi  paše kaj pojesti, čeprav sem lačna non-stop, a večina hrane se mi upira, prisotni so glavoboli, slabosti, ves čas sem utrujena in spat hodim že ob osmih z Nejo. Neja je od začetka oktobra v vrtcu, kar mi paše, saj si lahko vsaj dopoldne vzamem kako urico zase in za počitek. Moje počutje pa je tudi razlog za mojo neaktivnost na blogu in družbenih omrežjih. Komaj se spravim zraven, da bi kaj zapisala (zdaj sem še ostala brez računalnika in uporabljam Erikovega). Občutek imam, da mi možgani pred tipkovnico čisto zmrznejo, čeprav sem polna idej in zamislic. 

Novico sva domačim že povedala, kmalu pa jo bova delila tudi z drugimi, saj se mi nosečnost počasi že začenja poznati. Pri Neji sem lahko nosečnost skrivala do petega meseca, sedaj pa imam občutek, da bo trebušček veliko hitreje rasel in se mi bo poznalo prej kot prvič. O dojenčku razlagam že tudi Neji, čeprav ona še ne razume, kaj se dogaja. Se pa izjemno veselim rasti trebuščka in že komaj čakam prve brcike. :)


SHARE:

sreda, 30. avgust 2017

5 razlogov, zakaj niste smeli zamuditi sobotnega Blogsija

Foto: Sami Rahim

Blogerske konference so dogodki, ki na naši sceni manjkajo in zato verjamem, da je bil sobotni Blogsi izrednega pomena za blogersko skupnost. V tej objavi sem zbrala pet razlogov, zakaj Blogsija drugo leto ne smeš zamuditi, saj Eva (Nepopolna mama) obljublja še boljši dogodek z več koristne vsebine.

1. Druženje in spoznavanje z ostalimi blogerji
V Sloveniji je velio blogerjev, ki pokrivajo različne tematike in le kaj je lahko lepšega od tega, da spoznaš svojega najljubšega blogerja in v živo poklepetaš z njim ali pa ponovno srečaš nekoga, s katerim si se odlično ujel? Zame je bil letošnji Blogsi res super priložnost, da sem po dolgem času poklepetala s svojimi lepotnimi soblogerkami in spoznala tudi nekaj punc, ki sem jih prej le občudovala na spletu.

2. Spoznavanje in mreženje s podjetji
Spoznati osebe. ki stojijo za podjetji, zagotovo prinaša določene prednosti pri dogovarjanju za bodoča sodelovanja, saj tako zastopnik ni le neznana oseba na drugi strani tipkovnice, ampak oseba z obrazom in energijo, ki jo lahko v živo boljše začutiš. 

3. Aktualne in koristne vsebine za blogerje
Letošnja konferenca je pokrivala vedno aktualno temo sodelovanj med podjetji in blogerji. Popularni blogerji so odgovarjali na vprašanja, ali sodelovati za kompenzacije ali opravljeno delo računati, podjetja pa, s kakšnimi blogerji si želijo sodelovanj in na kakšen način. Letošnji okrogli mizi sta to tematiko dobro osvetlili in marsikateremu blogerju ponudili odgovore na vprašanja o sodelovanjih.

4. Priložnost, da se predstaviš svoje delo
Tale točka je tesno povezana z drugo točko. Ker na konferencah sodelujejo tudi podjetja, kot bloger dobiš priložnost, da podjetjem predstaviš svoje delo in se morda celo dogovoriš za možna sodelovanja.

5. Priložnost za izboljšanje bloga
Najboljše od vsega pa je, da take konference nudijo možnost, da svoj blog in svoje delo lahko izboljšamo in tako bralcem ponudimo več. Zase vem, da mi je letošnja konferenca ponudila odgovore na to, kako naprej z blogom in če razmišljam v pravo smer in veselim se že sprememb in novih vsebin, za katere upam, da jih bodo bralke (in mogoče kak bralec) našli kot koristne. 

Kot mamica bi lahko dodala, da je konferenca tudi super priložnost, da si vzameš dan zase ali se po dolgem času spet urediš, a pustimo to. Eva drugo leto obljublja še boljše dogajanje in jaz že komaj čakam, da vidim, kaj pripravlja za nas.

Več fotografij z dogodka si lahko pogledaš tukaj, moj video pa na moji Facebook strani.

SHARE:

nedelja, 27. avgust 2017

O dnevu zase, Blogsiju in spremembah



Petek, osem zvečer. En dan pred Blogsijem. Ne morem verjeti, da je Neja že zaspala. Do enajstih sem se v miru stuširala, oprala in posušila lase, pripravila ličila za zjutraj, zlikala oblačila in nalakirala nohte. Upala sem na vsaj sedem ur lepotnega spanca, pa je imela Neja svoje načrte. Od polnoči do tretje zjutraj nismo spali, tako da sem zjutraj, ko je zvonila budilka, komaj odprla oči.

Priznam, da se glede oblačil in makeupa za Blogsi nisem toliko sekirala in premlevala, kot nekatere moje soblogerke, morda tudi zato, ker niti nisem imela preveč časa razmišljati o tem. Odločila sem se, da pobrskam po omari in sestavim skupaj en outfit, v katerem se bom super počutila. V sredo smo se na poti domov iz Čateža sicer ustavili v Europarku, kjer sem si nagledala nekaj kosov oblačil, a nakupovanje z malo zaspano tečko, ki je preveč vznemirjena in radovedna, da bi zaspala, hkrati pa noče biti v vozičku in ne v atijevem naročju (beri: samo pri mami), ni najbolj preprosto.

Do sobote zjutraj sem bila prav sproščena, med ličenjem za Blogsi pa so me ob vsem pričakovanju zajeli živčki. To namreč ni bila moja prva konferenca, saj sem se dve leti nazaj udeležila lepotne blogerske konference BBMU v Ljubljani in prav spraševala sem se, če mi ta konferenca lahko ponudi toliko kot tista. Na koncu dneva sem iz Maribora odhajala polna elana, zagona, pozitive in novih idej, saj je ta konferenca prišla ravno ob pravem času, saj se bo na mojem blogu zgodilo nekaj sprememb in konferenca je odgnala dvome in mi ponudila odgovor, da glede bloga razmišljam v pravo smer.

Že sam sestanek mami blogerk, ki smo ga imele pred Blogsijem, je bil poln energije in novih idej. Prav vesela sem, da sem del skupine teh odličnih žensk, saj oddajajo čisto pozitivno energijo in veseli me, da smo stopile skupaj in se odločile, da si ne bomo metale kolen pod noge (kar se zadnje čase dogaja pri lepotni blogerski sceni, kar me precej žalosti in tudi to je eden izmed razlogov, poleg materinstva seveda, da sem se od te scene malce distancirala, saj se mi ne da in niti nimam ne časa ne volje ukvarjati se z ljubosumjem drugih blogerk. Mnenja sem, da mora vsaka delati na sebi in vsebini svojega bloga in le tako je lahko uspešna, blatenje drugih blogerk pa ji poti navzgor zagoto ne bo omogočilo).

Obe okrogli mizi sta bili odlični in verjamem, da sta marsikateremu blogerju (oz. blogerkam, saj smo včeraj res prevladovale) marsikaj razjasnili in odgovorili na marsikatero vprašanje. Vsaj zase lahko rečem, da sem tako od okrogle mize s podjetji kot tiste s popularnimi blogerji pridobila veliko koristnih informacij, ki mi bodo pomagale pri gradnji mojega bloga v prihodnje. Dobila sem potrditev, da sem se glede sprememb na blogu pravilno odločila. Vem, kaj si želim v prihodnje za svoj blog in polna sem idej, kako bi to izpeljala. Blog bo odraz mene in tako bo tudi z lepotnimi objavami (čeprav marsikatera ne bo pisana mamicam na kožo). 

Včerajšnja sobota je bila dan zame. Dan, ko sem lahko bila sproščena, ko sem lahko brez "motnje" počela stvari, ki me veselijo, ko sem se lahko po dolgem času z nekom v miru pogovorila in po dolgem času v miru uživala v hrani. :P Baje Neji brez mene ni nič manjkalo in me ni niti pogrešala, tako da je bila včerajšnja sobota res win-win za celotno našo družino. Zame pa je bil dan več kot odličen, saj sem lahko spet poklepetala s puncami, ki jih že dolgo nisem videla in spoznala kar nekaj novih ljudi, tudi osebe, za katere bi si najmanj mislila, da jih bom spoznala na konferenci, a sem izjemno vedela, da sem jih. Ko pa še izveš, da marsikdo pogreša tvoj lepotni blog oz.tvoje lepotne objave, pa se ti itak začne srce topiti in ti solze stopijo v oči.

Nikar pa se ne pozabite vrniti na blog jutri, saj za vas pripravljam objavo z razlogi, zaradi katerih vam je lahko žal, če ste Blogsi zamudili. ;)

P. S. Ne pozabi prebrati objav drugih mami blogerk: 
Mami blogerke
Dijana Krička
Mami na vrtu
Misija: mamica
Ljubka misel
Fulkulmami
Samo mama
Izberi modro
The Millennial Blonde

SHARE:

četrtek, 24. avgust 2017

Misli utrujene mame



Ura je že krepko čez polnoč in verjetno bi že morala spati, če se želim zjutraj zbuditi naspana, predvsem, ker se bo verjetno kmalu zbudila tudi Neja, ki že teden dni ponoči izjemno slabo spi in se večkrat zbuja v joku, a po dolgem času imam končno čas zase. Čas, ko lahko razmišljam o svojih načrtih za prihodnost. V avgustu so mi misli zaposlovale raznorazne stvari, kot je bila Nejina bolezen, priprave na praznovanje njenega prvega rojstnega dne, proščenje, naše prve družinske počitnice in ob vsem tem si nisem vzela niti trenutka, da bi v miru predelala misli in skrbi.

Neja je v soboto pihala prvo svečko. Še sedaj ne morem verjeti, da je že res minilo leto dni od njenega poroda. Dogajanje okrog njenega rojstnega dne se mi zdi, kot da bi se pripetilo nekomu drugemu in bi ga jaz le opazovala z visokega oblaka na nebu. Še sedaj nisem uspela zbrati vseh vtisov in občutkov ob tem, da je moja punčka ni več dojenček, pač pa malčica.

To tudi pomeni, da se je moja porodniška zaključila. Kot nezaposlena oseba sem se takoj vrgla v iskanje službe in že v prvih dveh tednih prejela štiri negativne odgovore. Zaradi tega se je moja začetna vnema malce zmanjšala, a vseeno želim ohraniti optimizem, saj imam pred sabo jasen cilj poiskati si službo čim prej. V času, ko iščem službo, pa bi se rada lotila še enega projekta, nad katerim sem čisto navdušena, a hkrati obstaja nekaj v meni, kar me drži nazaj. A imate kdaj občutek, da ste same, da nimate ob sebi osebe, ki bi se z vami navduševala nad vašimi idejami in se veselila vaših uspehov? Pa ne razumite me narobe, nisem sama na svetu, vem, da me imajo vsi člani moje družine radi, a pogosto imam občutek, da me podpirajo le, ko igram varno (npr. ko iščem službo, ki mi bo zagotovila reden prihodek), ko pa se lotim nečesa, v čemer uživam in verjamem, da bi lahko iz tistega nekaj ustvarila, pa poslušam o sebi same negativne stvari, kako zapravljam čas za bedarije in da moje ideje niso nič vredne. Včasih imam občutek, da me bo ta negativna energija požrla. Žal je tako, da imam ob sebi predvsem take ljudi, ki so vedno igrali varno in niso sami nečesa ustvarili in ob njihovi nepodpori se kar bojim vreči v nov projekt. Ker se bojim, da bi ob poslušanju komentarjev, kako zapravljam čas, prehitro obupala oz. obstala na neki točki, iz katere se ne bi znala več premakniti.

Ena izmed stvari, ki me izjemno veselijo, je bloganje. Lepotni blog sem začela pisati sedem let nazaj, a po Nejinem rojstvu se je marsikaj spremenilo. Lepota in kozmetika me še vedno zanimata, a po novem največji del mojega življenja predstavlja materinstvo in to je tematika, o kateri z veseljem pišem. Najprej sem lepotni in mami blog združila, a ker ni vse potekalo tako, kot sem si zamislila, sem ju spet ločila. Od takrat redko kaj objavim na lepotnem blogu, čeprav zanj pripravim vsak teden vsaj dve objavi in na koncu mi je pošteno žal, da fotke stojijo v mapi neobjavljene, a nekako vidim svoje lepotno ustvarjanje v drugačni luči kot prej in si po stari poti ne želim nadaljevati. Eden izmed razlogov za to je tudi jezik. Lepotni blog sem ustvarjala v angleščini, pridobila pa tudi veliko tujih bralcev, a po novem si želim pisati le v slovenščini, saj se v maternem jeziku lažje izražam, kljub temu da slovenščina velikokrat nima primernega kozmetičnega izraža angleški različici. Drug razlog pa je, da ne kupujem več toliko kozmetike kot prej in zatorej ne vidim več smisla v pisanju ocen, kot sem jih pisala doslej. Seveda bom še delila swatche (verjetno na Instastoryu), povedala mnenje o določenih izdelkih, a v drugačni obliki.

Zakaj na tem blogu pišem o lepotnem blogu? Ko razmišljam o re-brandingu mami bloga. Ime mi že od začetka ni preveč všeč (nastalo je kot skovanka slovenske besede 'mami' in angleškega izraza 'land', mišljeno kot 'mamina dežela'), opažam pa, da ima tudi precej ljudi težave z njim, saj ga neznano izgovoriti, zato sem se lotila iskanja novega imena, ki bo boljše predstavljajo mene in novo vsebino na blogu.
Mami objave ostajajo v taki obliki, kot sem si jih zamislila na začetku (razmišljanja, ustvarjanja, izleti, dnevniki ...), začela pa bom vključevati tudi več lepotnih objav. Pričakujete lahko kar nekaj barvitih makeup lokov, ki niso ravno 'mami looki', a obožujem barve in ti looki predstavljajo mene, tako da si jih želim vključiti na blog, predstavitve najljubših izdelkov, lepotne nasvete ...
Načrtujem, da se bodo vse spremembe na blogu zgodile nekje do oktobra, a na družbenih omrežjih sem se sprememb že lotila. Zaprosila sem za združitev obeh Facebook strani, da bom vodila le eno, Instagram račun prejšnjega bloga pa bom verjetno kljub velikemu številu sledilcev zbrisala in objavljala le na novem (ki bo s spremembo imena bloga dobil novo ime).

Prvi september se nezadržno približuje in s tem Nejin vstop v vrtec. Ker sem še vedno doma, razmišljam, da bi jo dala v vrtec kak mesec ali dva pozneje. Neja še ne hodi in ne bi je rada dajala v vrtec, dokler ne shodi, saj ne želim zamuditi njenih prvih korakov, hkrati pa bi rada bila poleg, ko se bo na začetku učila hoditi. Verjetno se marsikomu zdi, da pretiravam, a meni to, da bo shodila pred vrtcem in da bom zraven jaz, ko bo naredila prve korake, in ne vzgojiteljica, veliko pomeni.
Vrtec in prvi koraki pomenijo tudi veliko razmišljanja o čevljih. Dokler Neja ne shodi oz. dokler se ne ohladi, ji ne nameravam kupovati čevljev, a že sedaj brskam za informacijami, kateri so najboljši in prisežem, da bom kmalu diplomirala zraven, saj vsaka mamica priporoča svoje. Isto velja za copate v vrtcu. Vesela bom vseh priporočil, kakšne čevlje za zunaj in kakšne copate za notranjost vrtca izbrati.

SHARE:

petek, 04. avgust 2017

Namesto v toplice v bolnico



Se to dogaja le meni ali tudi vam, da pride vedno, ko načrtujete nekaj lepega, nekaj vmes? To objavo pišem utrujena in izjemno čustvena, zato se že vnaprej opravičujem, če se bo zdela brez glave in repa. Nekaj časa se na blogu nisem oglašala, ker se mi v tej vročini res ni dalo sedeti za računalnikom, a ta vikend bi se morala naša mala družinica odpraviti na kratek dopust v toplice, zato sem dobila veliko zagona in idej za nove objave. Za danes sem načrtovala čisto drugačno objavo, povezano z našimi počitnicami, a odkar imam otroka, sem se že navadila, da lahko hitro pride kaj vmes, tudi kaj takega, ob čemer ti stiska srce.

Namesto v toplicah sva z Nejo pristali v bolnici. V sredo popoldan je postala prava mala jokica, ko me ni bilo ob njej, a temu najprej nisem posvečala posebne pozornosti, saj je zadnje čase precej navezana name in se pritozuje, ko grem iz istega prostora, v katerem se nahaja ona oz. vedno sili k meni, ko me zagleda. Za ozimnico sem pripravljala paradižnikovo mezgo, zato je Nejo nekaj časa pazil Erik. Ko sem končala in se jima pridružila, se je Neja hotela samo crkljati z mano. Zdela se mi je nekam vroča in termometer je pokazal 37,5 °C. Skopala sem jo in ker je vročina naraščala, sem ji dala svečko. Ponoči je vročina sicer padla, a zjutraj je spet začela naraščati. Cel dan je večinoma spala in ker je popoldan postajala vedno bolj jokava in brez energije, s svečkami pa več nisem mogla zbiti vročine, sva jo z Erikom odpeljala k dežurnemu zdravniku, ki jo je takoj vpisal v bolnico.

V bolnici je zdravnica ugotovila, da je Neja čisto dehidrirana, zato se naju je odločila obdržati čez noč. Čez dan se je Neja res ogromno dojila, a pila je zelo malo. Dobila je infuzijo in svečko, ki je poskrbela, da ponoči ni bila vročična. Sedaj sva že drugo noč v bolnici.

Sploh ne morem opisati, kako grozno se počutim v tem trenutku. Strah me je, čeprav (za)upam, da sva v dobrih rokah, počutim se nemočno, ko gledam svojega otroka, kako trpi. Srce me boli, ko jo gledam, kako hlipa vsakič, ko vidi medicinsko sestro ali zdravnika in kako se dere vsakič, ko je pikana. Srce me boli, ko me njene obtožujoče oči gledajo vprašujoče, zakaj to dovolim, a jaz vem, da ji želijo le pomagati. Toda ona se kot dojenček žal ne zaveda tega in zanjo to predstavlja gromozanski stres. In tudi to me boli, da ji tega ne morem prihraniti. Po eni strani komaj čakam, da greva domov, kjer bo imela svoj mir in kjer se bo počutila domače, a po drugi strani sem vesela, da sva tu, kjer ji znajo pomagati.

Današnji dan je tudi zame predstavljal ogromen stres. Od včeraj ponoči je bila Neja neštetokrat pikana. Dvakrat so ji vzeli kri, saj niso mogli ugotoviti, kaj točno je narobe z njo, vstavili pa so ji tudi metuljčka za infuzijo. Ker so ji le s težavo našli žile (pravijo, da zaradi dehidracije in vročine), je bila tako v enem kot drugem primeru večkrat pikana, preden so ji uspeli vzeti kri oz. vstaviti metuljčka. Včeraj je dobila metuljčka v nogo, danes pa so ji ga prestavili v roko. Za Nejo je bilo to pikanje izjemno strešno, zame pa izjemno boleče, saj sem jo komaj gledala in poslušala, kako joče, a hkrati je nisem mogla vzeti v naročje in potolažiti,  dokler niso končali, tako da sem jokala z njo. Skušam biti močna zanjo, a sem izjemno čustven človek in solze le stežka zadržujem.

Svoje pa je vsemu skupaj dodalo tudi to, da niso vedeli točno, kaj je z Nejo narobe, pa so jo pregledali trije zdravniki. Ker prve raziskave urina in krvi niso pokazale nič posebnega, je bila prva diagnoza le dehidracija. Druga zdravnica je potem ugotovila, da se Neji kaže vnetje ušesa in ji je predpisala antibiotike. Popoldan pa je tretji zdravnik ponovno naročil preiskave krvi in mi zagotovil, da gre za tipično virusno infekcijo in da mora Neja bolezen preprosto preboleti tako, da spije čim več tekočine.

Priznam, da ne vem več, kaj naj si mislim. Vsem preostalim čustvom se je pridružila še zmedenost. Vse, kar vem, je, da je moje dete bolno, da trpi in da ji vročina noče pasti. V nekem kotičku zmešnjave teh čustev pa obstaja tudi upanje, da bo jutri boljše. Da jutri vročina pade in se bo stanje mojemu otroku izboljšalo. Ne glede na vse, kar doživimo v življenju, ni ničesar hujšega, kot gledati svojega otroka, kako trpi.

P. Se. Ta objava je izpadla čisto drugače, kot sem jo sprva načrtovala. Morda sledi še drugi del, toliko tega je še neizrečenega.


SHARE:

nedelja, 23. julij 2017

Načrtovanje prvega rojstnega dne


Čez manj kot mesec dni Neja praznuje prvi rojstni dan in jaz že več tednov brskam po Pinterestu za idejami za praznovanje. Morda se zdi, kot da pretiravam, ker že nekaj tednov razmišljam o njenem rojstnem dnevu, a za prvega si želim, da bo poseben. Ne samo zanjo, pač pa tudi zame, ker je to nekako tudi moj praznik. Ona si ga verjetno ne bo zapomnila, ji bova pa o njem pripovedovala z Erikom. Prvi rojstni dan bomo praznovali skupaj z vsemi sorodniki, če seveda ravno takrat ne bodo ležali kje na plaži. :)

1. Rojstnodnevna tematika
Neja zaenkrat še ne kaže nekega navdušenja nad katerim izmed risanih junakov, saj risank niti ne gleda (tudi če bi ji naštimala risanko, ne more biti na miru dlje kot nekaj sekund, saj je stalno v gibanju!), pa tudi mene noben izmed njih ne navdušuje dovolj, da bi ga izbrala kot tematiko za njen prvi rojstni dan. Mislim, da bo to bolj aktualno pri naslednjih rojstnih dnevih, ko bo Neja večja.
Za prvi rojstni dan sem razmišljala o barvni tematiki, in sicer je bila moja prva izbira kombinacija mint in zlato-roza (rose gold) barve, a kmalu me je zaneslo proti rdeči, tako da sedaj razmišljam o tematiki v odtenkih rdeče in zlate barve. Predvsem, ker bova z Nejo na praznovanju nosili ujemajoči se rdeči krili z belimi pikami.

2. Rojstnodnevno fotografiranje
Neje kot novorojenke nisem dala fotografirati pri profesionalnem fotografu, a za prvi rojstni dan si želim profesionalnih fotografij. Zelo me navdušujejo fotografije cake smashov, kjer je dojenčkom prepuščeno, da lahko jedo in se igrajo s torto in prepričana sem, da takrat nastanejo najbolj posrečene fotografije. Čeprav sem navdušena nad delom kar nekaj slovenskih fotografov, sem se za fotografiranje dogovorila z znanko, ki se začenja ukvarjati s fotografijo dojenčkov in novorojenčkov v Prekmurju, saj tako meni kot Eriku ustreza, da se nam ni treba vozit kam dlje. :)

3. Oblačila
Da raznorazni bodiji z imenom oz. številko ena ne pridejo v poštev, sem vedela, saj bi ga nosila le enkrat ali dvakrat, opažam pa, da so mi veliko bolj všeč fotografije enoletnikov, ki so oblečeni v preprosta, svetla oblačila. Nejo bom za cake smash verjetno oblekla v bel ali roza pajacek ali bodi, za družinsko fotografiranje pa bomo nosili rdeče-belo kombinacijo.
Krili sem nama naročila na Facebook strani Didka, ki ju je zašila v manj kot enem tednu in me je s svojo prijaznostjo, ustrežljivostjo in hitrostjo res presenetila. Preden sem karkoli naročala, sem brskala po Facebook straneh raznoraznih slovenskih ustvarjalk in čeprav vse ustvarjajo prav prekrasna oblačila, so me Didkine kjutike očarale in vedela sem, da je to to, kar sem iskala. :)



4. Torta 
Torto bova naročila pri slaščičarki, ki nam je spekla torto za krst. Z okraski na torti ne bom pretiravala, imam pa željo, da bo v slogu tematike, in sicer bo verjetno bela z rdečimi pikami in rdečo enico na sredini. Okus pa klasika - pol torte bo sadne, pol pa čokoladne.

5. Okraski
Ker bomo za Nejin rojstni dan priredili piknik, okraskov ne bo veliko, imam pa v glavi že idejo, kako želim, da izgleda prostor, kjer bomo jedli. Vse okraske bom izdelala sama. Iz kartona bom izdelala enico, ki jo bom okrasila s cvetovi iz papirja in jo dodala na steno, ki jo bo krasil napis Vse najboljše. Dodala bom tudi verigo s fotografijami iz Nejinega prvega leta. Morda se bo med okraski znašel tudi kak balon in rože iz krep papirja.

Če se bo vse izšlo po mojih načrtih, o izdelavi okraskov in praznovanju pa bo več na blogu sledilo avgusta. :)
SHARE:

torek, 11. julij 2017

Čustveni spomini



Nejin prvi rojstni dan se nezadržno približuje in ker želim o njenem prvem letu pripravili fotoknjigo, sem se lotila obdelave in izbire fotografij, ki jih želim v fotoknjigo vključiti. Včeraj sem začela s prvim mesecem in ob tem so na plan privrela raznorazna čustva in spomini, na katere že zelo dolgo nisem pomislila.

Spomnila sem se svojih grozno mastnih las, ki niso bili v sredo, ko sem se odpravila v porodnišnico, oprani že en teden in ko sem se jih v nedeljo zvečer, pred odhodom domov, spravila prat, si jih niti razčesati nisem mogla.

Spomnila sem se občutkov, ki so me prevevali, ko mi je babica rekla, da je čas, da grem rodit. Tega sem si neizmerno želela, saj zaradi popadkov že nekaj noči nisem spala, a hkrati me je zajel neizmeren strah pred porodom in prihodnostjo.

Spomnila sem se svoje utrujenosti prvi dan po porodu in da sem ponoči spala kot angelček, saj prvo noč Neje nisem imela pri sebi.

Spomnila sem se vseh pozitivnih in negativnih občutkov, ki so me prevevali prvih nekaj dni po porodu. Čeprav sem si želela čim prej domov iz porodnišnice, v domače, ljubeče okolje, pa me je bilo odhoda domov po eni strani izjemno strah, saj nisem imela pojma, kaj me čaka z malo štručko, če bom sploh znala biti dobra mama, če bom znala poskrbeti zanjo, kakšno bo moje življenje odslej.

Spomnila sem se sreče na Erikovem obrazu, ko je na svet privekala Neja in neizmerne ljubezni v njegovih očeh vsakič, ko naju je obiskal v porodnišnici.

Spomnila sem se svoje nerodnosti in kako si nisem upala Neje vzeti v roke, saj je nisem znala pestovati, precej neroden pa je bil tudi Erik, ki je ni znal držati v naročju.

Spomnila sem se, kako sem ure in ure opazovala Nejo, ki je spala, ji pripovedovala in komaj dojela, da je tu, z mano, v mojem naročju in ne več v mojem trebuščku.

Čeprav sem vedno kregana, ker stalno letam naokoli s fotoaparatom ali telefonom in fotografiram, sem prav vesela, da je tako in da so ostala vsa ta čustva in spomini ujeti v sliki. Včasih prav težko verjamem, kako nam uspe ujeti čustva na fotografijo in kako ob njej privrejo na dan vsi občutki, ki so te takrat, ko si posnel oz. je bila posneta fotografija, občutil. Je tudi z vami tako?


SHARE:

ponedeljek, 03. julij 2017

Neumna fraza in postavljanje mej


Nimam se za mamo, ki bi komplicirala, a na frazo: "Saj smo mi takrat tudi, pa nam nič ni." sem izjemno alergična. Zadnje čase se mi zdi, da jo vsi na veliko izgovarjajo, tako na internetu kot v domači okolici. Včasih se vprašam, če ljudje sploh pomislijo, kako se je vse v zadnjih 30, 40 in več letih spremenilo. Okolje je bolj onesnaženo, zrak manj čist, sonce bolj škodljivo, hrana predelana in bolj škropljena, meso nafilano z antibiotiki ... Nismo imeli vsega, a zagotovo smo odraščali v boljših razmerah, kar se prehrane in okolja tiče, kot naši otroci.

Ta vikend se mi je dvakrat zgodilo, da so mojemu dojenčku ponujali alkohol s stavkom: "Naj ga poskusi, da bomo videli, kako se bo držala." in se zraven smejali. Obakrat sem se zelo razjezila in potem poslušala: "Saj so tebi tudi dajali alhohol za preizkusiti, pa ti danes nič ni." Da ne rečem, da je ta stavek prišel od mojega brata, ki še sploh nima otrok. Pri marsičem družinskim članom zamižim na eno oko, kar se tiče Neje,  alkohol je ena izmed stvari, ki jih mojemu otroku ne mislim dovoliti do primerne starosti. Niti oblizovanje roba kozarca ali steklenice piva se mi ne zdi primerno. Vsi vemo, kako alkohol deluje na odrasle ljudi, kaj šele na dojenčka, ki je manjši, ima manj kilogramov in je še v razvoju.

Če je tebi smešno, ko mojemu dojenčku daješ alhokol za preizkusiti, da bi videl, kako se bo držala in se zraven režiš, MENI NI.

Če je tebi v redu, da mojega dojenčka filaš s presladko torto ali sladoledom, ker ji je všeč in prosi še, MENI NI.

Če je tebi ok, da daješ dojenčku že pri petih mesecih v prehrano vegeto, MENI NI.

Meje morajo biti in starši smo tisti, ki jih postavljamo, vsi ostali pa so tisti, ki jih morajo upoštevati. Če starši kateri stvari rečemo ne, potem tisto velja, saj se vedno odločamo na podlagi tega, kar bo za našega otroka najboljše. 

Če starši ne dovolijo, da bi dojenček polizal stekleničko alkohola, se to NE dela.

Če starši do enega leta ne dovolijo sladkarij, jih ti dojenčku NE ponujaš. 

Če starši dojenčku ne dajejo soljene hrane, mu je tudi ti NE daš.

Če starši povedo, da je otrok alergičen na določeno hrano, se ne delaš pametnega, kako zelo ga zavijajo v vato, ampak otroka s tisto hrano preprosto NE hraniš. 

Moj otrok, moja pravila. Tako kot so različni dojenčki, smo različni tudi starši in naši vzgojni ukrepi. Za vsakega otroka se starši sami odločijo, kaj mu dovolijo in česa ne. Če nekatere mamice dajejo otroku že pred enim letom čokolado, je to njihova stvar. Če so se nekatere odločile, da otrok čim dlje ne bo dobil sladkarij, je to njihova stvar. Jaz nisem nihče, da bi sodila njihove odločitve, sprejemam pa odločitve za svojega otroka in od svojih najbližjih sorodnikov pričakujem, da moje odločitve spoštujejo in jim ne oporekajo. Navsezadnje sem jaz tista, ki največ časa preživi s svojim otrokom in ga najboljše pozna. Stavki: "Tudi mi smo včasih jedli to in to, pa nam ni nič." pa mojih odločitev, za katerimi stojim, ne bodo spremenili. 


SHARE:

petek, 30. junij 2017

7 zgrešenih nakupov za dojenčka


Vedno, preden se z Erikom odpraviva po nakupih, rada napiševa seznam stvari, ki jih morava kupiti, da potem na licu mesta česa ne pozabiva. Dva ali tri tedne nazaj sva opravljala večji nakup in takrat sem mu začela naštevati, kaj vse morava kupiti. Ko sem se zazrla v seznam, sem se vprašala, ali res potrebujemo vse to. Da se ne bo na koncu spet kaj znašlo na seznamu zgrešenih nakupov in nam ne bo prišlo prav. In tako sem pol stvari črtala.

Ob tem sem se spomnila na vse zgrešene nakupe, ki sva jih z Erikom opravila po Nejinem (nekaj že pred njemim) rojstvom. Kot nosečka sem bila res zmedena, ko sem gledala sezname stvari za dojenčka, saj nisem imela pojma, kaj mi bo prišlo res prav in kaj ne. Tako se je v tej zmedenosti na seznamu zgrešenih nakupov znašlo kar nekaj stvari, za katere sva dejansko vrgla denar skozi okno. 

Za današnjo objavo sem se odločila, da z vami delim nekaj teh izdelkov, ki nama niso prišli preveč prav. Na seznamu je morda kak izdelek, ki je za vas nepogrešljiv, zato vas v naprej opozarjam, da je seznam subjektivne narave in da to ne pomeni, da teh izdelkov ne priporočam, ampak ti izdelki niso bili uporabni za nas in bi bilo morda bolje, če jih sploh ne bi kupila. Seveda se zna zgoditi, da bo pri naslednjem otroku čisto drugačna zgodba in se bo kateri izmed njih znašel na seznamu nepogrešljivih izdelkov. Omenjam pa samo izdelke, ki sva jih kupila sama. Če bi zraven naštela še izdelke, ki sva jih prejela od znancev in sorodnikov in po hitrem postopku vrnila, ker jih nisva potrebovala, bi bil seznam daljši.

1. Duda/steklenička
Naša Neja ni sprejela ne dude in ne stekleničke. Na začetku je bilo precej težko, saj se je Neja dojila tudi na eno uro, če je bilo treba, občasno pa je prišlo do takšnih situacij, ko sem bila odsotna z doma dlje časa. Takrat je sicer spila nekaj načrpanega mleka po steklenički, a uporabljali smo jo res redko. Ko sva videla, da dude ne bo sprejela, pa jih niti nisva kupovala veliko, ampak sva se odločila potrpeti in danes dude ne pogreša (čeprav je včasih mama duda, sploh ponoči). Ko sva z Erikom poslušala, da so nekateri zapravili tudi po 100 € in nakupili vse možne dude, ki obstajajo, samo da je dojenček sprejel eno, sva si rekla, da ni vredno. In res ni bilo.

2. Igralna podloga z lokom
Za čas, ko se dojenček začne zavedati samega sebe in bolj opazovati okolico, priporočajo igralni lok. Midva sva ji v Pikapolonici kupila igralno podlogo z lokom, ki je bila aktualna nekje dva meseca, potem pa se je Neja začela obračati na trebuh in je igralna podloga ni več toliko zanimala. Ko se je začela plaziti, pa se za igralno podlogo niti ni več zmenila, tako da sva jo z Erikom pospravila. 

3. Zimske rokavice
Priznam, da sem bila predvsem na začetku ena od tistih mam, ki jo je hitro odneslo in je morala kupiti vsak kos oblačila, ki se ji je zdel srčkan in niti nisem razmišljala o tem, ali bo Neja to sploh potrebovala ali ne. V Kiku sem ji kupila take luštkane rokavice z božičnim vzorcem, a jih nisem uporabila niti enkrat. Zakaj? Ker sva Neji kupila tako velik zimski kombinezon, da so ji rokavi čisto pokrili roke in so bile vedno na toplem. Še, ko je bilo zime konec, ga ni prerasla in ji je bil prevelik.

4. Elektronski nosni aspirator
Tole je najbolj zgrešen nakup izmed vseh, ki sva jih kdajkoli opravila. Čeprav izdelek veliko obljublja, pa je po mojem mnenju zanič, saj niti pri najhujšem prehladu ne očisti nosu, kot je treba. Aspiratorju na sesalec pa ne seže niti do kolen.

5. Vetrovne kapljice
Vetrovne kapljice mi je priporočila bratračeva žena, saj naj bi zaradi njih dojenček prej sprejel dudo, pa še pri krčih pomagajo. No, za naju so bile čisto zgrešen nakup, saj jih Neja ni marala, pa tudi, ko je jokala, je niso za dolgo pomirile. Kaj kmalu sva ugotovila, da sva jih kupila zaman in nama ne koristijo preveč.

6. Termometer za vodo
Na seznamu potrebnih stvari za dojenčka se je znašel tudi termometer za vodo, ki sva ga kupila še pred nakupom banjice. Napaka, saj je imela najina banjica senzor za zaznavanje toplote vode vgrajen, tako da ga nikoli nisva potrebovala in še vedno zapakiran stoji v omari.

7. Adaptirano mleko
V veri, da bom adaptirano mleko uporabljala za kašice, saj si svojega mleka nisem več črpala, sem kupila eno škatlo, a na koncu sem ga uporabila le dvakrat, saj Neja kašic z adaptiranim mlekom ni hotela jesti, jaz pa sem kmalu ugotovila, da mleka ne potrebujem, saj se da kašice pripraviti tudi brez mleka in po mojem mnenju so take tudi okusnejše. 

SHARE:

četrtek, 29. junij 2017

5 idej za dojenčkovo poletno malico



Danes, ko Neja pleza po vsakem, ki ga vidi, da je in sprejme tudi večino hrane, ki ji je skuham, se mi zdijo zadnji meseci, ko sva se na veliko borili z gosto hrano, oddaljeni v preteklosti. Ko sem prebirala komentarje, da še ima čas, da sprejme gosto hrano, sem se pogosto spraševala, do kdaj. Velikokrat je bilo izjemno naporno skuhati nekaj, kar sem potem zavrgla ali pojedla sama, saj Neja žličke ni mogla niti videti. Ko sem se končno sprijaznila, da stanje pač je tako, kot je, sva počasi odkrivali jedi, ki so všeč tudi njej. Naredila sem jih sebi, ponudila še njej in če sem videla, da ji je všeč, se je tista jed večkrat znašla na jedilniku. Čeprav njen jedilnik ni bil preveč raznolik, sem bila vesela, da je vsaj nekaj pojedla. V tej objavi delim z vami 5 receptov, ki niso navdušili samo Neje, pač pa tudi mene.

Pečene banane z grškim jogurtom
Potrebujemo:
- 1 banano
- 1 grški jogurt

Priprava:
Banano razpolovimo in popečemo na olivnem olju, da porjavi. Ponudimo z grškim jogurtom, ki da jedi posebno svežino.

Recept je zelo preprost, a izjemno okusen. Pečene banane nama pripravim za zajtrk, s tem da za obe uporabim dve banani. Včasih jogurtu dodam še cimet. Namesto banan lahko uporabite tudi drugo sadje. Midve sva preizkusili še jagode in kombinacija pečenih jagod in grškega jogurta je bila res odlična.



Zelenjavno-sadni smoothie
Potrebujemo:
- pol banane
- eno manjše jabolko
- en korenček
- 3 liste sveže špinače
- vodo

Priprava:
V blenderju zmešamo skupaj vse sestavine. Dodamo tudi vodo. Količina je odvisna od tega, kakšno gostoto smoothija želimo. Jaz nama po navadi naredim malce redkejšega, da ga Neja raje spije. Zelenjavni smoothie je super ideja, če otrok ne je preveč rad zelenjave, saj okusa po korenčku in špinači sploh ni čutiti.



Baby mlečni napitek
Potrebujemo:
- 1 žlico skute
- 1 banano
- 1 breskev
- 0,5 dl vode ali kompota

Priprava:
Baby mlečni napitek je podoben smoothiju, s to razliko, da dodamo 1 žlico skute. V blenderju zmešamo vse sestavine in ponudimo dojenčku.

Neji je ta napitek zelo všeč, pa tudi meni je okusen, tako da sva ga en čas pogosto malicali. Predvsem, ker je Neja navdušena nad slamico.


Jagodni puding
Potrebujemo:
- 1 grški jogurt
- 1 polna pest jagod
- 3 žlice chia semen
- 2 dl vode
- 1 žlička cimeta

Priprava:
Vse sestavine damo v blender in zmešamo skupaj. Prelijemo v kozarce in pustimo nekaj ur v hladilniku (najbolje čez noč), da se puding strdi.

Namesto grškega jogurta lahko dodate tudi sladko smetano, jogurt pa lahko preizkusite tudi z drugim sadjem, a najboljši okus ima, če je narejen z jagodičevjem. Midve sva ga preizkusili tudi z breskvijo, ki je v pudingu skorajda ni bilo čutiti, in z višnjami.



Mlečno-sadna lučka
Potrebujemo:
- sadje po izbiri
- grški jogurt
- malce vode

Priprava:
V blenderju zmešamo sadje (jaz sem izbrala banano in breskev), dodamo malce vode, grški jogurt (po želji) in prelijemo v modelčke. Modelčke položimo za nekaj ur v zamrzovalnik. Doma pripravljene lučke so okusna malica tako za dojenčke kot tudi nas starše.


SHARE:

torek, 27. junij 2017

Naredi sama: Ropotuljice


A so tudi vašim malim škratom vse stvari po hiši bolj zanimive kot njihove igrače? Čeprav ima naša Neja kup igrač, so le-te aktualne nekaj minut, reklam, maminih ličil, pribora ipd. pa se nikoli ne naveliča. Erik si za v avto kupuje zvečilne v lončku, ki je Nejo zainteresiral v trenutku, ko ga je zagledala. Tako sem prišla na idejo, da bi ji lahko iz teh lončkov naredila domače ropotuljice. Odkar jih ima, je Neja navdušena nad njimi in postale so ene izmed njenih najljubših igrač. 

Potrebujemo:
- več lončkov zvečilnih gumijev
- predmete za polnjenje embalaže (npr. makaroni, pesek, riž, gumbe, perlice ...)
- pištolo s toplotnim lepilom

V en lonček sem dala makarone, v drugega pa riž. Pazila sem, da lončkov nisem preveč zapolnila, saj dajeta lepši zvok, če je v njiju manj predmetov. Pokrov pakiranja sem s toplotnim lepilom zalepila na lonček, tako da ga Neja ne bo mogla odpreti in dati makaronov ali riža v usta, niti se ne bo mogel odpreti sam ob padcu z višine (ker naša punca uživa, ko meče stvari ob tla). 

Če bomo lončke napolnili s predmeti različnih velikosti, bodo oddajali različen zvok in naši dojenčki bodo uživali ob njihovem odkrivanju. Zvok bo različen tudi glede na to, koliko bomo količinsko napolnili lončke. Neja se zelo rada igra s svojima lončkoma. Prime ju vsakega v eno roko in ju stresa ali pa ju udarja enega ob drugega. 

Če imamo mlajše dojenčke, so zelo priročne manjše prozorne plastenke, ki jih napolnimo s pisanimi gumbi ali perlicami in tako domače ropotuljice lahko postanejo zanimiva domača senzorična igrača.

Včasih se res sprašujem, čemu ima Neja toliko igrač (večino je itak dobila kot darilo ob različnih priložnostih), ko pa so doma narejene igrače in predmeti po hiši veliko bolj zanimivi.


SHARE:

ponedeljek, 26. junij 2017

Vikend, vročina in vrtec


Vikend je minil, jaz pa sem tačas objavila le eno objavo. Izziv Junijski blog, ko naj bi junija blogala vsak dan, tako ne gre po načrtih, pa nič zato. V tem mesecu sem objavila že 23 objav (tale je 24.) in mislim, da mi gre vseeno dobro. Nastalo je nekaj super objav in nekaj za mojo dušo, ki se verjetno marsikomu zdijo brez zvezne, a jaz sem vesela, da sem jih spisala in dala iz sebe. ;)

Vroči poletni dnevi žal niso čas, ko bi z veseljem sedela za računalnikom. Ta vikend je bilo prav noro vroče. V zgornjem delu stanovanja, kjer imamo mi urejene prostore, je popoldne taka vročina, da ne moreš niti dihati. Že resno razmišljamo o kaki klimi, čeprav nisem njena ljubiteljica, ker sem vedno, ko preživim dlje časa v klimatiziranem prostoru, bolna. Na srečo so včerajšnje popoldanske nevihte dovolj ohladile ozračje, da smo večer lahko lepo zaspali. Neja je zadnjih nekaj večerov prav težko zaspala in se do enajstih, ko se je malce ohladilo, zbujala vsakih nekaj minut v joku. Delno je bil kriv tretji zob, ki je po dveh tednih končno pokukal na plan, delno pa vročina. Res super kombinacija. Prav hvaležna sem za včerajšnjo noč, saj sem prvič po ne vem kolikem času zaspala že ob pol desetih in z Nejo sva zjutraj dremali do osmih. Končno sem se malce naspala, kljub temu da me je Neja ponoči nekajkrat prebudila za dojenje.

Danes dopoldan sem podpisala pogodbo za vrtec. Ob tem sem se vprašala, kam za vraga je odletel čas in pomislila, kaj vse me čaka v prihodnosti. Priznam, da me malce stiska pri srcu. Moja punca se počasi spreminja iz dojenčka v malčka, moja porodniška se bliža koncu, jaz pa se podajam na pot iskanja službe. Po eni strani se prav nič ne veselim te poti zaradi preteklih izkušenj, ki vsebuje nešteto poslanih prošenj brez odgovora, nekaj odgovorov o neizbranem kandidatu in razgovore, na katerih sem poslušala, da imam previsoko izobrazbo in da moje dosedanje zaposlitvene izkušnje niso primerne za to delovno mesto. A sedaj pa bom na razgovorih poslušala, da nisem primerna, ker imam doma majhnega otroka? A po drugi strani se skušam vreči v to s pozitivnostjo in verjamem, da je tudi zame nekje priložnost. Če ne, je pa je še vedno možnost, da si jo ustvarim sama. 

Slišala sem že kar nekaj posrednih očitkov, zakaj sem vpisala Nejo v vrtec, če pa sem brez službe. Zato, ker ne morem čakati, kaj se bo zgodilo, ampak razmišljam v naprej. Trenutno sem res brez službe, a kdo ve, kaj bo čez dva, tri mesece. Tudi na družinske člane ne morem računati, da bi lahko nekdo zagotovo pazil na Nejo in jih zavezovati k temu, brez da bi pozneje imeli drugačno izbiro, saj ne vem, kakšna bo njihova situacija čez nekaj mesecev. Pri določenih stvareh se žal ne moreš prepuščati trenutku, ampak je treba razmišljati v naprej. Nekatere mamice bodo sedaj zagotovo kritizirale mojo odločitev in mi govorile, da sem sebična oz. me poimenovale še kako huje. Drage mamice, čeprav vašim otrokom želim le najboljše, je dejstvo, da moram jaz poskrbeti za svojega treba na vrat na nos in v paniki iskati rešitev.

P. S. Preden me res kdo obtoži, da moj otrok komu krade mesto v vrtcu, naj povem, da so bili pri nas sprejeti v vrtec vsi otroci, ki so bili vpisani v rednem vpisnem roku.


SHARE:

sobota, 24. junij 2017

6 nasvetov za obstojen poletni makeup



Poletje je najmanj hvaležen čas za nošenje ličil, saj zaradi vročine težko dolgo časa ostanejo na mestu, pa vendar smo ljubiteljice ličil ob posebnih priložnostih in dogodkih rade naličene tudi v vročih dneh. Za ta čas je najbolj primeren lahkoten, svež videz, prilagojen vročini in znojenju. Danes bom z vami delila nekaj nasvetov, ki jih tudi sama upoštevam pri poletnem makeupu in pri meni delujejo. 

1. Manj je več
Poleti upoštevaj načelo "Manj je več." Več izdelkov boš nanesla, bolj bo koža zabetonirana in hitreje se boš spotila. V vročih dneh si nikakor ne želiš občutka fasade na obrazu, kajne? Najboljše bo, da uporabiš le nekaj osnovnih izdelkov, kot so npr. tekoča podlaga/BB krema, rdečilo za lica, maskara, korektor in nekaj za ustnice. 

2. Izogibaj se težkim podlagam
Težke podlage, ki prekrijejo vse nepravilnosti, nikakor niso dobra izbira v času poletnih dni, saj zaradi njih koža ne more dihati. Veliko boljša izbira so manj prekrivne BB kreme ali pa lahke tekoče podlage. Navsezadnje pa naloga tekočih podlag ni, da prekrijejo nepravilnosti, temveč, da izenačijo ten. Za prekrivanje nepravilnosti uporabljamo korektorje. 

3. Uporabljaj kremna ličila
Kremna ličila so poleti boljša izbira, saj so obstojnejša, pa še nobenih pripomočkov ne potrebuješ, saj jih lahko naneseš s prsti. 

4. Vodoodporna maskara je tvoja prijateljica
Če se želiš izogniti razmazani maskari in videzu pandinih oči (t. i. panda eyes), moraš imeti poleti vodoodporno maskaro nujno v svoji kozmetični torbici. Poleg tega, da bo zdržala ves dan, ti bo trepalnice tudi optično podaljšala, če jih boš pred nanosom maskare privihala z vihalnikom. 

5. Uporabljaj izdelke za fiksiranje ličil
Če želiš podaljšati obstojnost svojih ličil, jih moraš zafiksirati. Fiksator oz. sprej za utrjevanje ličil je popoln pripomoček v vročih poletnih dneh, pa tudi ob pomembnejših dogodkih. Ko zaključiš z nanosom vseh ličil, ga preprosto popršiš po obrazu in počakaš, da se posuši. 

6. Matirni lističi naj bodo vedno v torbi
Vse poznamo tisti občutek vlažnosti, ko se nam nad ustnico ali na čelu pojavijo kapljice znoja in se začnemo svetiti, kajne? V tem primeru so najboljša rešitev matirni lističi, ki vpijejo odvečen znoj, ličila pa ostanejo na mestu.

Upam, da vam kateri od nasvetov pride prav. Navsezadnje pa je izbira uporabe ličil poljubna in tudi sama sem v vročih poletnih dneh, kot jih imamo trenutno, najraje brez ličil. Ne pozabite pa, da je tudi poleti nega kože izjemnega pomena, saj bodo na negovani koži ličila izgledala dosti lepše. 



SHARE:

četrtek, 22. junij 2017

Dojenčkov dnevnik: Nejin 30. teden



Koliko sem stara: 30. tednov

Razvoj: Ta teden je bil teden samih prelomnic in sprememb. Neja se je na vse štiri postavljala že nekaj tednov, se zibala naprej in nazaj, ta torek, 14. 3., pa je ugotovila, da lahko naenkrat premakne tako roke kot noge. To je bilo pravo veselje. Sicer uspe narediti "tri korake", preden se spusti dol na trebuh, toda vztrajno se plazi naprej, dokler ne pride, kamor želi. Isti dan je tudi ugotovila, da se lahko ob višje ležečih predmetih dviguje in postavi na kolena. Zelo rada spleza name ali pa atija, potem pa se ziba in na veliko smeji od veselja. Dviguje se tudi ob stranici posteljice. Ker ima podloženo ležišče že od začetka, saj je prej na veliko polivala, stranica ni preveč visoko in jo uspe doseči. Iz položaja na kolenih se ji je tudi uspelo že usesti, vendar le, če se drži mene ali npr. stranice posteljice. 

Gosta hrana: Še v soboto je jedla gosto hrano kot velika, v nedeljo pa jo je začela zavračati. Niti ust ni več hotela odpreti in obračala se je stran od žličke. Do torka je večerjo še jedla, potem pa je začela zavračati tudi to. Ves teden sem ji kuhala zelenjavo in kašice, ki jih je prej rada jedla, vendar vseeno ni hotela jesti. Po nekaj dneh kuhanja za brez zveze sem se odločila, da za nekaj dni preprosto prekineva z gosto hrano in ostaneva pri dojenju. Tej odločitvi je botrovalo tudi dejstvo, da je v petek postala malce razdražljiva, začelo ji je teči iz nosu in imela je drisko. Erik je prišel v četrtek predčasno iz službe, ker je bil bolan in čeprav sva se ga izogibali ves dan, očitno prehlad ni šel mimo nje. 

Spanje: Glede dnevnega spanja še vedno nima najbolj urejenega ritma, saj pride dan, ko gre spat samo dvakrat, nato pa naslednji dan spet trikrat. Nekajkrat se je celo zgodilo, da je zaspala popoldan ob petih ali pol šestih, kar je potem pomenilo, da smo bili zvečer dolgo pokonci, tako da sem se odločila, da moram te poznopopoldanske spance ukiniti in jo raje dlje zadrževati pokonci, da bo šla prej spat.


SHARE:

sreda, 21. junij 2017

Srečna mama je fit mama?


Prvih nekaj mesecev po porodu sem imela stalno občutek, da me od vsepovsod bombandirajo z idejo o popolnem telesu po porodu. Ta in ta ima dva meseca po porodu popoln trebušček, preizkusi to anticelulitno kremo, preizkusi te izdelke za hujšanje, kaj pa ta dieta ... Nekako sem se podzavestno odločila, da izdelkov, ki propagirajo hujšanje, ne bom testirala in izpostavljala na blogu. Tudi pozivi na raznorazne diete so mi bili smešni. Le kaj bom na dieti, če pa dojim in hočem jesti vse? O telovadbi po porodu nisem niti razmišljala. Sem pa ob vsem tem začela razmišljati. Je srečna mamia res le tista mama, ki takoj po porodu izgubi odvečne  kilograme? Ki je kmalu po porodu fit? Ki kmalu po porodu izgubi trebuh? Ki nima strij in celulita?

Moj odgovor na ta vprašanja je naslednji:

Srečna je tista mama, ki se dobro počuti v svoji koži. Ne glede na vse.

Jaz se več ali manj odlično počutim v svoji koži. Ne motijo me strije, ki so mi ostale na trebuhu po porodu, ne moti me večja rit kot pred porodom, ne motijo me niti povešene dojke zaradi dojenja. Mi pa gre izjemno na živce trebuh, zaradi katerega imam čudno postavo in izgledam, kot da bi bila ponovno noseča.

Pogrešam svoje telo pred nosečnostjo. Tudi takrat sem bila močnejše postave in sem imela trebuh, a sem imela tudi nekaj drugega - kondicijo. Resnično pogrešam svojo aktivnost pred nosečnostjo. Zato sem se odločila, da je končno čas, da zmigam rit in naredim nekaj v tej smeri. Začela sem s telovadbo Focus T25. Focus T25 je telovadba, za katero porabiš le 25 minut na dan, njen avtor pa je Shaun T. Dve leti nazaj sem oddelala njegovo telovadbo Instanity, ki mi je pomagala izgubiti okrog 8 kilogramov, a tokrat čutim, da je ta prezahtevna zame. O svoji poti sem pisala na lepotnem blogu Taya's Blog (članek 1, članek 2. članek 3)

Moj cilj ni hujšanje kot pred dvema letoma (če izgubim kak kilogram, pa me tudi ne bo motilo), pač pa se motivirati za gibanje in spodbuditi k čim večji aktivnosti. Če pomislim, da sem še v devetem mesecu nosečnosti vsak večer opravila enouren sprehod, sem se od poroda res polenila. Tri tedne je minilo od začetka vadbe. Ne telovadim vsak dan, ampak vsaj trikrat na teden. Včasih opravim eno vadbo, včasih dve. Delam po svojih zmožnostih in počutim se veliko boljše. Ker to je tisto, kar sem najbolj pogrešala - gibanje. Upam, da bom sčasoma uspela pridobiti nazaj kondicijo, ki sem jo imela pred nosečnostjo.


SHARE:

torek, 20. junij 2017

Ko ti telefon da odpoved


Pravijo, da vsaka šola nekaj stane. Nekatere so prav drage. A ne glede na vse mene očitno še vedno ne izučijo. V nedeljo sem ostala brez telefona. Popoldan, ko smo se prav lepo potepali naokoli, se je odločil, da da odpoved. Sicer se ga je še dalo prižgati, a po nekaj sekundah je ugasnil. Skušala sem ga priklopiti na računalnik, da bi rešila videoposnetke, ki sem jih posnela v zadnjih dneh, in fotografije, a ga računalnik ni zaznal. V hipu mi je šinila v glavo misel, da so fotke in videi zadnjih dveh tednov izgubljeni. Pa mi niti ne bi bilo tako žal, če ne bi bila na večini fotografij in posnetkov Neja. Sicer mi je nekaj fotografij uspelo rešiti, a še vedno žalujem za vsemi, ki bodo izgubljene v večnosti.

Pred tem se mi je že dvakrat zgodilo, da se mi je pokvaril disk računalnika. Prvič sem seveda izgubila vse fotografije (večina je bila fotk za blog), na srečo pa sem imela dokumente za faks shranjene na USB ključu. Drugič sem že imela izkušnje, zato sem večino stvari rešila in shranila, preden bi prišlo do večjih izgub. A priznam, da tega, da bi se mi telefon pokvaril, nisem pričakovala (prej bi računala na računalnik), zato sem si fotke shranila na računalnik vedno, ko sem imela skoraj poln pomnilnik. 

Ker upam, da bom od te šole tokrat odnesla več, sem se odločila v tej objavi deliti nekaj nasvetov, ki se jih bom v prihodnje skušala čim bolj držati:

1. Fotografije prenesi s telefona in fotoaparata vsakih nekaj dni
Vsaj enkrat na teden si vzami čas in na računalnik prenesi vse fotografije, ki si jih posnela v preteklem tednu. Tako boš poskrbela, da bo večina fotografij shranjenih. 

2. Vedno naredi backup fotografij
Družinske ali katere izmed ostalih pomembnih fotografij si shrani tudi na drug nosilec, npr. na trdi disk, USB ključek ali v spletno galerijo. Ideja, da imaš fotografije poleg računalnika shranjene tudi na dveh drugih lokacij, ni slaba, saj elektronski aparati niso večni. 

3. Fotografije sproti razvijaj
Sčasoma se lahko nabere ogromno fotografij, zato jih daj vsake toliko časa razviti za album ali pa ustvari fotoknjigo, s katero boš fotografije hranila v fizični obliki. 

Sama se razvijanja fotografij se nisem lotevala, ker nameravam o Nejinem prvem letu starosti narediti fotoknjigo. A sedaj se mi ne zdi tako slaba ideja zbrati vse fotografije, jih dati razviti in nalepiti v album. Za vsak slučaj. :)



SHARE:
Blogger Template Created by pipdig